Tudi slepi uživajo v lepotah

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. oktober 2008 / 06:00

Petra Možina si je za diplomsko nalogo na oddelku za krajinarsko arhitekturo pri Biotehniški fakulteti izbrala ureditev parka pred Starološkim gradom ter vodilno pot za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Za svoje delo, ki bi ga zagotovo z navdušenjem prenesli v življenje, si je prislužila oceno deset.

Škofjeločani, pa tudi tisti, ki živijo ali dnevno prihajajo v Dom slepih, slabovidnih in starejših v Stari Loki, dobro poznajo park v bližini. Zlasti poleti je prijetno posedeti v senci starih dreves. Ker Škofja Loka nima drugega parka, vanj poleg oskrbovancev doma in gostov vedno pogosteje hodijo tudi mladi, mamice z otroki, pa tudi družine. Življenje v parku je zadnji dve leti dodobra spoznala tudi Petra Možina iz bližnjega Podlubnika, ki jo je med študijem krajinarstva zlasti navduševalo urejanje okolice hiš, vrtov in seveda tudi parkov.

Svoji diplomski nalogi ste dali naslov Park in vodilna pot za slepe in slabovidne v Škofji Loki. Zakaj ste se lotili takšne naloge?

»Priznati moram, da sem že ves čas študija, ki mi je bil resnično pisan na kožo in v katerem sem zelo uživala, razmišljala o tem, kakšna bo na koncu moja raziskovalna naloga, ki bo hkrati pomenila tudi diplomsko delo. S prvim mentorjem sva se tako dogovarjala, da bi izbrala preureditev prostora pred parlamentom v Ljubljani za protokolarna srečanja. Vendar me tema nekako ni pritegnila, iskala sem nekaj drugega, nekaj v naravi. Po enem od naključnih pogovorov z Jurijem Svoljšakom, ko mi je omenil park pred Starološkim gradom, ki ga precej uporabljajo slepi in slabovidni pa tudi vsi oskrbovanci bližnjega doma starejših, sem začela več razmišljati o tem, kako prostor doživljajo oni in kaj lahko videči naredimo, da jim bo ta prijetnejši. Ko sem začela iskati gradivo, se je izkazalo, da so pred leti na naši fakulteti kot vajo že obravnavali ta park, jaz pa sem si želela, da bi me moje raziskovanje pripeljalo do uporabnega zaključka. Zato sem se z velikim navdušenjem lotila priprave diplomske naloge.«

Prostori okoli doma za slepe so bili včasih namenjeni predvsem tistim, ki slabo vidijo, sedaj so zvečine na razpolago vsem. Je bilo zato raziskovalno delo bolj zahtevno?

»Ko sem se lotila naloge, sem začela večkrat zahajati v park in to ob zelo različnih urah in v vseh letnih časih. Ko sem park programsko zasnovala, sem morala upoštevati vse, ki vanj zahajajo. To pa so tako najmlajši kot starejši, mamice z vozički, invalidi ter seveda slepi in slabovidni. Tako sem ugotovila, da jih je precej, ki se tam zadržujejo, vendar pa v parku nimajo kaj početi. Ne morem sicer reči, da je park neurejen, saj ga redno vzdržujejo, pokosijo in postavijo klopi, vendar je prostor zelo temačen. Park je razdeljen na javni del, ki je tik pred gradom, ter na pol javni del, to je del parka prek mostička. Tam imajo sedaj skladišče, vendar sem ga v svoji nalogi spremenila v del parka, ki je še posebej namenjen slepim in slabovidnim. Ta del parka naj bi bil ponoči ograjen, saj bi bil v njem poseben program za slepe in slabovidne. Problem slepih in slabovidnih je, da se v prostoru orientirajo po določenih točkah. Če bi na primer kdo ponoči iz objestnosti izruval koš za smeti, zanje tega orientacijskega znaka ne bi bilo več.«

Kakšne ideje so se vam porajale ob oživitvi parka?

»Današnja podoba parka je rezultat zgodovinskega dogajanja v prostoru, na njegovo zasnovo so vplivali predvsem vzori iz obdobja nastanka Franciscejskega katastra, kjer je moč v parku prepoznati sistem vodoravnih in prečnih linij. Zato je park tudi območje naravne in kulturne dediščine in to sem morala upoštevati tudi v raziskovalni nalogi. Seveda sem se skušala vživeti v vloge obiskovalcev parka različnih generacij in si zamisliti, kaj bi bilo vse moč početi v parku: od prireditev na prostem, do prostorčkov za druženje in za najmlajše. Vse to sem vključila v diplomsko nalogo.«

Kako pa se vam je uspelo vživeti v potrebe slepih in slabovidnih?

»Najprej se je bilo seveda treba poučiti, na kakšen način oni zaznavajo prostor in predvsem, kako se v njem orientirajo. Prebrala sem precej literature, povezane s področjem slepih in slabovidnih, pregledala sem prostorsko zakonodajo in pravilnike, pri tem sta mi veliko pomagali Tatjana Murn in Mirjana Hafnar iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Prav tako mi je bil v pomoč tudi Aleš Kuhar, ki me je opozoril na ovire in probleme, s katerimi se srečuje na poti v službo v centru slepih. Tako sva se z mentorico prof. dr. Ano Kučan odločili, da sem ureditvi parka dodala še ureditev železniške postaje na Trati in avtobusne postaje ter vodilno pot za slepe iz smeri železniške in avtobusne postaje. Dejstvo je, da neustrezna prostorska ureditev za slepega ali slabovidnega lahko predstavlja veliko ali celo nepremostljivo oviro. Zanimivo pa je, da tudi za ljudi s skromnim ostankom vida, poleg orientacijskih znakov, veliko vlogo predstavljajo barve. Pravilno izbrane in razvrščene omogočajo lažje gibanje po prostoru, prepoznavanje znakov in predmetov, zato se je treba pri načrtovanju posluževati učinkovitih barvnih shem in uporabiti kontrastne barve.«

Ob branju vaše diplomske naloge sem imela občutek, da za ureditev vodilnih poti in parka, ki bi bil namenjen vsem Ločanom in obiskovalcem, ne bi bilo treba porabiti ogromno denarja. Se vam zdi, da ima vaša raziskovalna naloga zato možnost, da kmalu oživi?

»Odločila sem se, da se prijavim na občinski javni razpis za dodelitev javne pomoči za raziskovalne dejavnosti. Ne toliko zaradi denarja, bolj zato, da jih čim več v Škofji Loki izve o tej nalogi in morda kdaj moje ideje tudi uporabijo. Na žalost pa živimo v času, ko je bolj pomembno, da zgradimo čim več blokov in imajo investitorji in država pri tem čim več zaslužka, kot pa da bi razmišljali o tem, da bi investirali v parke, ki jih vsako mesto prav gotovo potrebuje. Tudi Škofja Loka.«

Se boste tudi po opravljeni diplomski nalogi ukvarjali z urejanjem parkov?

»Najbrž tudi še kdaj, saj mi je bilo res v veliko veselje delati to diplomsko nalogo. Sedaj sem se zaposlila v podjetju Meding v Zbiljah, pri svojem fantu, ki se ukvarja z gradbeništvom, in začela nekako na svoje. Posvetila sem se načrtovanju vrtov, kar je moja velika ljubezen že od prvega letnika študija. Zelo me veseli oblikovati prostore, v katerih človek preživi precej časa, pri tem tudi uživa v lepotah in se tako spočije.«