Zdravljica nima meja

Ob proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku smo Slovenci spet dokazali, da smo to, kar smo. Izvedeli smo, da je vsaka stran imela pripravljene svoje izvajalce Zdravljice.

Drage Slovenke, dragi Slove­nci … ne to ni začetek pozdravnega nagovora na kakšni proslavi, svečani akademiji ali vsedržavnem dogodku, to je začetek žalostne ugotovitve, da je ni proslave v naši državi, zaradi katere se ne bi med seboj sprli. Če zamižimo na obe očesi in pozabimo na to, da na ene hodijo desni politiki na druge pa preostali in da na enih igra muzika na tri akorde, na drugih pa akordov sploh ni, lahko vsakič znova ugotovimo, da je bilo s proslavo nekaj narobe. Enkrat ni v redu program, drugič nastopajoči. Vsakoletna proslava na predvečer slovenskega kulturnega praznika in na njej podelitev Prešernovih nagrad je živ primer prej zapisanega.

Še sreča, da se letos nihče ni vtaknil v nagrajence in so slednji vsi po nagrade tudi prišli. Žal pa je v Sloveniji spet prevladala matematična funkcija deljenja namesto množenja in je ene zmotil koncept proslave, saj so ustvarjalci v izvajanju Zdravljice v različnih jezikih prepoznavali njeno svetovljanskost, drugi pa so v tujih recitacijah videli skrunjenje državne himne. Pa smo tam. Nakar se je pritožil še režiser predstave, da mu je bila okrnjena umetniška svoboda pri snovanju proslave. Pa smo tam.

Pa smo tudi v naši velikobratski redakciji nekoliko pobrskali, v čem je težava, Malega Brata poslali na teren in izvedeli sledeče. Oba pola Slovencev sta imela v igri še nekaj različnih recitatorjev, ki bi lahko kadarkoli vskočili. Tako je imel domoljubni in narodnozavedni del državljanov v stalni pripravljenosti našega očaka Triglav, ki bi v zimskem vetru bučal Zdravljico, Prešernov kip (glej fotografijo) bi verze bronasto donel v noč, zavijali bi jo tudi domači slovenski gozdovi, Zdravljico so zvadile tudi nekatere domače živali ... Na drugi strani so v svet usmerjeni državljani imeli v pripravljenosti Zdravljico v jekleni izvedbi železniških traverz za drugi tir, menda že obstaja na majicah natisnjena slovenska himna, ki bi jo izvedli v tišini zgolj v vizualni različici, za vsak slučaj pa imajo na voljo tudi papigo, ki zna Zdravljico v štiriinšestdesetih svetovnih jezikih, od tega vsaj v osmih različnih arabskih narečjih.