Fantje, čas je za akcijo

November, zdaj že bolje znan kot movember, je mesec, namenjen moškemu zdravju. Letošnja tema je rak mod, ki je pogostejši med mlajšimi moškimi. Društvo OnkoMan je pripravilo vseslovensko kampanjo. Njeno ključno sporočilo je, naj pregledovanje mod postane rutina vsakega moškega, saj ne vzame več kot trideset sekund, lahko pa reši življenje.

Rak mod najpogosteje prizadene moške mlajše in srednje generacije (od 18. do 50. leta starosti). »Skrb vzbujajoče pa je predvsem to, da večina moških obišče zdravnika v precej poznem stadiju razvoja bolezni. Za zgodnje odkrivanje in s tem večjo ozdravljivost lahko moški ogromno naredijo sami – s preprosto, a dobro navado: samopregledovanjem,« svetujejo v slovenskem onkološkem društvu za moške OnkoMan, ki je novembra pripravilo vseslovensko kampanjo, katere glavni cilji so premagati zadržanost o tej temi, odpreti širši diskurz o razširjenosti raka mod ter spodbuditi čim večje število moških, da samopregledovanje mod postane njihova mesečna rutina.

»Letos smo se za ozaveščanje o raku mod odločili, ker je ta najbolj prisoten pri moških do 50. leta starosti; vseh odkritih rakavih obolenjih v tej starostni skupini namreč po zadnjem registru predstavlja več kot 87-odsotni delež. Skrbi pa nas predvsem dejstvo, da je več kot 25 odstotkov odkritih bolezni že v razširjenem ali razsejanem stadiju. To statistiko želimo s to akcijo ozaveščanja spustiti globoko proti 10 odstotkom. Trideset sekund nam za samopregled, ko gre za življenje, res ne sme biti preveliko. Zato dajmo znake bolezni na plan, spoznajmo se z njimi in začnimo se redno samopregledovati. Fantje, čas je za akcijo!« je pozval predsednik društva OnkoMan Matej Pečovnik. 

Strokovnjaki priporočajo samopregledovanje enkrat mesečno, in sicer je najbolje, da si moški za to enostavno opravilo določi vedno isti dan v mesecu. Z rednim pregledovanjem bo dobro spoznal svoja moda in njihove posebnosti, zato bo lažje odkril kakršnekoli nepravilnosti ali spremembe.

Odlašal s pregledom

»V resnici nisem bil presenečen, ko so mi pri dobrih tridesetih diagnosticirali tumor kliničnih celic ali germinalnocelični tumor; živel sem divje, vse prej kot telesu prijazno življenje, pa tudi sicer je nekaj mojih sorodnikov že izgubilo bitko z rakom. Sprva je bilo zatipati majhno, okroglo in nebolečo zatrdlino, ki je iz tedna v teden vse pogosteje opozarjala nase, tik pred operacijo pa je začela tudi boleti, bolečina pa kar ni in ni hotela izginiti. Ker sem s pregledom odlašal, pod nož sem 'padel' relativno pozno, je bilo potrebno še onkološko zdravljenje s citostatiki, trajalo je približno pol leta, potem pa je sledilo še okrevanje, po kemoterapiji človek ne pride tako zlahka k sebi. Če to ne bi bilo uspešno, bi bil potreben še poseg odstranitve trebušnih bezgavk oziroma zasevkov s posegom, ki se imenuje retroperitonealna limfadenektomija,« je osebno izkušnjo z rakom mod opisal Gorazd Dominko Srakar iz Cerkelj. »Seveda se človek znajde skorajda na robu prepada, propada, če hočete. Takšna diagnoza ni ravno spodbudna, pomeni namreč, da si nekaj v življenju počel narobe, da si kljub navidezni sreči nekam globoko v podzavest potiskal stvari, s katerimi se nisi zmogel ali želel spopasti. Skorajda prepričan sem, da je rak bolezen duše, ljubezensko pismo telesa, ki te opozarja, da je nekaj treba spremeniti. In kemoterapija je v primerjavi z razčiščevanjem, kam in kako naprej, v resnici mala malica. Seveda te izmuči, iz tebe naredi polčloveka, a pomembno je, da imaš med okrevanjem pomoč, predvsem strokovno,« je Gorazd Dominko Srakar strnil svoj razmislek, o tem, kako se počuti danes, pa dejal: »Vseskozi opozarjam, da je rak huda bolezen, a ne najhujše, kar se človeku lahko pripeti. Samo poglejte, kako nesvobodni, razcepljeni in izgubljeni smo zadnji dve leti.«