Fosili Slovenije

»Zadnja poglavja knjige sva pisala v času pandemije COVID-19, ki nas je po nekaj letih zopet opomnila na ranljivost in minljivost (tudi) naše vrste. Ko sva se avtorja tega dela rodila nekje v drugi polovici dvajsetega stoletja, nas je bilo na Zemlji okoli tri milijarde in govorilo se je, da bo nosilnost planeta morda še enkrat toliko. Danes nas je okoli osem milijard, koliko nas bo jutri, čez dvajset, petdeset ali sto let? Ali pa nas morda ne bo? Kdaj neka vrsta preraste kritično mejo svojega bivanja in za vselej izgine iz aktualnega življenja na planetu? Kdaj je tako visoko specializirana, da ob spremembi okolja ne najde več izhoda? Tega ne ve nihče, zlasti pri vrsti Homo sapiens ne, ki bo, kot kaže, kljub navidezni nepremagljivosti tudi v bodoče škodovala predvsem sama sebi. Paleontologija podobnih primerov ne pozna. Morda je na videz ta drobni nepomembni virus le opomin človeštvu, da smo vsi ljudje pripadniki iste vrste, saj ne izbira žrtev med rasami, med bogatimi in revnimi, med vladarji in podložniki in po vsem mogočem, po čemer se poskušamo že dolgo časa ločevati med seboj. Le drugim živim bitjem je tokrat prizanesel. Ti drobni patogeni, ki jih v fosilnem stanju sploh ne poznamo, čeprav smo se s posledicami njihovega smrtonosnega delovanja, zapisanimi v kamnu, kdaj zagotovo že srečali, nas svarijo, da je treba z edinim domom, ki ga imamo, ravnati previdno, in opozarjajo, da bomo preživeli (še nekaj časa) le, če bomo z naravo, ki nas obdaja, ravnali nadvse spoštljivo. Ob pogledu na okamnele zapise o že milijonletja starem življenju iz kdo ve katerega pramorja, prajezera ali pramočvirja, ohranjene v kosu apnenca, laporja ali peščenjaka, se zavemo, da smo le delček več milijard let trajajočega čudovitega procesa, ki se mu pravi življenje, in da smo mi sami v bistvu neverjetno zapleten sestav snovnih delcev. Spoznali bomo, da je bilo za naš obstoj na Zemlji le malo možnosti, zato je to priložnost vredno čim bolje izkoristiti.« (str. 10–11)

Gornji odlomek je v duhu podnaslova te knjige: Pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti. Zemlji je čisto vseeno, kaj bo z nami. Če ne bomo ravnali v skladu z zakonitostmi njenega razvoja, nas bo, če ne bomo začeli opuščati fosilnih goriv, slej ko prej spremenila v fosile. Odlik te knjige je več: je dvojezična, hkrati pa je napisana tako, da jo lahko razumemo tudi bralci, ki nimamo posebnega geološkega predznanja. Kako zelo se to znanje tiče nas vseh, pa je iz gornjih besed več kot očitno.