Odvetnik

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Z vprašanjem je tako na hitro planil nad Piko, da niti ona niti jaz nisva utegnila pomisliti, da stranke to pač ne sme zanimati. Pika je imela povrhu še eno lastnost: bila je preresna in prepoštena za tisti čas, zato je povedala po resnici:

»Sto dvajset goldinarjev mesečno!«

»No, sem si kar mislil!« je izjavil prišlek razočarano in prhnil predse. Potem je  svoj oster pogled zapičil vame in vprašal še mene:

»In koliko vi, gospod?«

Med tem sem že prišel toliko k sebi, da sem se skušal s prišlekom na hitro pošaliti, zato sem mu odvrnil:

»Jaz pa … dvajset!«

»Koliko?« se je zmračilo čelo prišleku.

»Dvajset,« sem navidezno nedolžno skomignil z rameni, češ moj delodajalec me pač plačuje slabo.

»Hm, nezaslišano!« je poskočil neznanec nenavadno slabe volje, vzel iz torbe list papirja in nanj zapisal: »Tajnica 120, pisar samo 20!« In pri tem trikrat podčrtal številko 20. Potem je torbo zaprl in še preden sem mu lahko pojasnil, da sem se šalil, je že odvihral iz pisarne.

Ob koncu meseca, se pravi čez enajst dni, ko sem imel opraviti že z nekaterimi drugimi prvimi strankami, sem šele izvedel, kdo je bil moj prvi klient. Dobil sem namreč uradni dopis, na katerem je med drugim pisalo:

»Dve 19. januarja leta 1884 smo ob obisku odvetniške pisarne dr. Ivana Tavčarja na Turjaškem trgu št. 3 naleteli na povsem nerazumljivo, lahko bi rekli, krvavo kapitalistično izkoriščanje, ki se izkazuje v prihodkih ženske pisarniške moči in gospoda pisarja. Pisarniška moč dobiva mesečno samo 120 gld, pisar pa – reci in piši! – samo 20 gld. Na licu mesta je bilo ugotovljeno, da je to povsem nedojemljivo stanje, zaradi katerega se lastnik odvetniške pisarne kaznuje z globo 500 gld (z besedami petsto goldinarjev). Obenem se priporoča, da ima ženska pisarniška moč najmanj 300 gld (z besedami tristo goldinarjev) mesečnih dohodkov, pisar pa najmanj 200 gld (z besedami dvesto goldinarjev). Globo petsto goldinarjev je treba poravnati najkasneje do 28. februarja leta 1884 …«

Šele ob tem dopisu sem spoznal, da sploh ni šlo za mojo prvo stranko, temveč za državnega uradnika, ki je komajda čakal, da bo koga oglobil. Mene, po celi Ljubljani, Kranju in tudi drugod znanega doktorja znanosti in priljubljenega pisatelja, pa sploh ni spoznal, temveč me je imel za navadnega – pisarja. Nezaslišano!

Ker je bila globa zame za tisti čas velikanska, sem se seveda pritožil. Še posebej, ker sva ob koncu januarja s Piko naštela samo 53 goldinarjev čistega dobička. Gospodični Piki sem dal vse, za preostalo plačo pa je morala počakati do februarja.

A globo sem moral poravnati. V celoti. V treh obrokih, a vendar v celoti. Na mojo pritožbo je namreč prišel dopis, v katerem je med drugim pisalo:

»Globa je toliko primernejša, ker našemu nadzorniku niste pojasnili, da ste odvetnik in ne pisar, s tem pa ste ga grobo potegnili za nos in užalili uradno osebo. Proti tej odločbi ni pritožbe.«

Kako pa je bilo s tistim bojem, se mi je tudi pojasnilo samo po sebi. Pod odgovorom za pritožbo je bil podpisan – Franc Boj. Se pravi, človek s priimkom Boj.

Začelo se je torej precej slabo, a Poljanci vemo:

»Slab začetek, dober konec.«

Pravzaprav konca še ni. Moja odvetniška pisarna v Ljubljani še vedno deluje in bo pod mojim imenom bržčas tudi po moji smrti. Vsaj tako smo dogovorjeni.

Takoj naslednjega dne po odprtju je vstopila vanjo še ena nenavadna stranka. Gostilničar Anžonovc iz gostilne pod Zalo. Prepričan sem bil, da od mene pričakuje kako uslugo pro bono, zastonj. Pa je ni. Pač pa mi je v darilo prinesel veliko medvedjo kožo. Ko jo je razgrnil pred pisalno mizo, mi je dejal:

»Zato, da ne boš nikoli pozabil na naše prekrasne kraje!«

Moram priznati, da sem tako v prvih dveh dneh spoznal vse bistvo mojega bodočega pravniškega življenja. Prvo, od korenine se nihče ne odtrga nikoli. Drugo, da uradne oblasti nad odprtjem moje odvetniške pisarne niso bile navdušene, verjetno zaradi moje domnevno pretirane slovenske usmerjenosti. Tretje, da je moj poljanski izvirček sorazmerno hitro pritekel do morja, od mene samega pa je odvisno, ali bom v njem potonil ali plaval na površju …

(Konec)