Prostovoljstvo
Vloga prostovoljstva, ki ima v slovenski družbi dolgo tradicijo, se iz leta v leto krepi. Velikokrat se je že pokazalo, kako nepogrešljivi so prostovoljci ob naravnih nesrečah večjih razsežnosti (zlasti gasilci), pa tudi v zadnjem letu in pol, odkar nam življenja greni novi koronavirus, so se nadvse izkazali ter s svojo nesebično pomočjo marsikomu zvabili nasmeh na obraz in mu prinesli upanje v boljši jutri. Pomagali so pri oskrbi pomoči potrebnih občanov z obroki in zdravili, nudili pogovore oz. psihosocialno podporo po telefonu, varstvo otrok tistim staršem, ki so morali vsak dan v službo, ob večjih izbruhih okužb so reševali kadrovske zagate v domovih za starejše in bolnišnicah in še bi lahko naštevali.
Prostovoljstvo pa še zdaleč ne pride do izraza le v času izrednih razmer, pač pa tudi v povsem običajnih razmerah. Prostovoljci so ne nazadnje temelj društvenega delovanja, seveda tudi humanitarnih in drugih organizacij, ki zbirajo pomoč v denarju in hrani, pomagajo pri brezplačnih prevozih starejših, jim delajo družbo v primeru osamljenosti, sodelujejo pri izvedbi počitniških aktivnosti za otroke pa tudi dejavnosti za druge generacije … Da je ljudi z velikim srcem, ki so pripravljeni nekaj storiti za sočloveka in prispevati družbi, vse več in da se sočasno povečuje še število opravljenih prostovoljnih ur, je razvidno tudi iz letnih poročil o prostovoljstvu v Sloveniji.
Analiza za predlansko leto je sicer ponovno pokazala, da je najmanj organiziranega in zabeleženega prostovoljstva med mladimi. Nekaterim pač ne predstavlja posebnega izziva ali vrednote, so pa tudi takšni, ki jih v času šolanja starši ne zmorejo finančno podpirati, zato v prostem času poprimejo za študentsko delo. Dejstvo je, da mladim prostovoljno delo prinese nadvse dragocene življenjske izkušnje in znanja, starejšim, ki so še dovolj vitalni, in brezposelnim pa omogoča, da ostanejo aktivni, vpeti v družbo, se počutijo koristne.
Prostovoljci so brez dvoma nadvse pomemben steber naše družbe. Ob tem pa se poraja vprašanje, ali ta od njih ne pričakuje že preveč. Na to je v nedavnem pogovoru za Gorenjski glas opozorila tudi naša sogovornica, ki ima za seboj kar šestdeset let prostovoljnega dela. Kot ugotavlja, bi država s svojimi službami morala več narediti za ljudi v stiski, saj je na prostovoljcih preveliko breme. Ti brez pomislekov vskočijo, kadar je treba, in včasih se zdi, da prostovoljstvo ni več samo dopolnjevanje dela socialne države ...