Tünka, vino in klopotci

Kot otrok sem na prste odštevala dni do prvomajskih počitnic. Te sem vedno povezovala z brezskrbnimi sončnimi dnevi, skoki na obalo, pobegi k našim »sosedom« in kasneje z zatišjem pred neurjem v obliki prvih spomladanskih izpitov. A so se prazniki začeli bolj klavrno – z ukrepi, ki so vzeli veselje do potepanj po sosednji Italiji ali Hrvaški, še dež se ni usmilil razočaranih počitnikovalcev, ki smo le žalostno in brez uspeha strmeli v turobna jutra, ki so si v gosjem redu sledila eno za drugim. Filmov sem se naveličala, zmanjkovalo mi je idej za kuharska ustvarjanja, še romanov na svojem seznamu se mi ni ljubilo lotiti ali se zaposliti s spomladanskim čiščenjem.

»Nič, nekam bo treba skočiti,« sem naznanila Nejcu, pa naj bo vreme še tako muhasto, bova pač Slovenijo raziskovala z dežnikom in škornji na nogah. Pa sva na srečo vso dežno ropotijo lahko pustila v omari, v prtljažnik majhnega avta natlačila kolesi in se zapeljala pravemu pomladnemu soncu naproti – v pokrajino mlinov in starih domačij, štorkelj in lesenih klopotcev, v deželo vina in tünke. V Prlekijo. Tam sva nedaleč od Ljutomera sredi razgibanih vinogradov odkrila prikupno kmetijo, kjer so nama vsako jutro za zajtrk postregli s polnim pladnjem prleških dobrot, za večerjo pa nama je stara gospodinja narisala nasmeh na usta z govejo »župco« in pečenko.

Prvi dan sva sledila Grossmanovi kolesarski poti in prečesala vse prleške kotičke. Vasi z nenavadnimi, nama humornimi imeni – od Ključarovcev, Precentincev in Drakovcev do Vidanovcev, Gomile in Mekotnjaka – so si sledile čez zelene ravnine in nizke griče, se izmenjavale s samotnimi mlini, številnimi majhnimi cerkvami in starimi domačijami. Na 41 kilometrov dolgi poti sva se nemalokrat srečala s fazani, odzdravljala vedno nasmejanim Prlekom, preštevala gnezda štorkelj, opazovala adrenalinsko kajtanje na Gajševskem jezeru in sopihala cilju naproti.

Ta se je po štirih urah poganjanja pedalov le prikazal v podobi ogromne kepice sladoleda na starem trgu v Ljutomeru – osrčju Prlekije, ki s starim mestnim jedrom močno spominja na naš Kranj in mi je bil posebno všeč zaradi ogromnega zelenega parka in številnih kavarn s prleškimi sladkostmi. Te sva s težkim srcem prihranila za naslednje dni, saj naju je tam gori, med vinogradi, že čakala sočna pečenka, za piko na i pa je izmozgana kolesarja osrečil še ogromen kozarec rdečih jagod, ob katerih sva kovala načrte za prihodnje dni. In komaj čakam, da vam razkrijem, kam so naju vodile poti na levem bregu Mure.