Ko se uresničijo sanje ...

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 5. november 2007 / 06:00

Glasbena kariera mlade pevke Eve Černe iz Jarš pri Domžalah se po zmagi na Mariovi Bitki talentov hitro vzpenja. Naj spomnimo, da je komaj 17-letna pevka na nedavni Slovenski popevki dobila nagrado za najbolj všečno skladbo festivala po mnenju občinstva.

Skladba Pomlad v mestu, s katero je začarala občinstvo, je tudi na Evinem drugem albumu, ki je izšel v začetku oktobra pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, na njem pa so tudi občinstvu dobro znani Čudeži smehljaja (Ema 2007) in ena prvih skladb Kdaj, če ne zdaj … Album nosi naslov Sanje in je vse prej kot naključen, saj simpatična Eva pravi, da so se ji uresničile sanje, saj je glasba od nekdaj njena velika ljubezen. Kot deklica je posnela kaseto z naslovom Najstništvo. Za njene sanje je v precejšnji meri 'kriv' njen oče. »On ima ogromno izkušenj z glasbo in mi pomaga, svetuje, ima tudi precej več poznanstev. Pel je pri narodnozabavnem ansamblu Marela, sicer pa oba sodelujeva v ansamblu Dva kolena, tako da kdaj pa kdaj prepevam tudi narodnozabavno glasbo,« pove Eva, ki jo letos čaka matura, seveda pa se glasbi zaradi tega ne bo odpovedala; decembra jo v Domžalah čaka prvi večji samostojni koncert, prijavila se bo tudi na razpis za Emo 2008.

Ali kdaj razmišljate, kaj bi bilo, če ne bi bilo Mariove Bitke talentov?

»Mladim pevcem ni lahko uspeti, sploh če nimajo za seboj medija, ki bi pripomogel k njihovi prepoznavnosti. Že prej sem bila na velikih festivalih, pa se zame sploh ni vedelo, čeprav sem bila uspešna. Slovenija je zame izvedela šele po Mariu.«

Prejšnji konec tedna je bil izbor za Prvi glasek Gorenjske, na katerem ste pred štirimi leti zmagali. V kakšnem spominu vam je ostalo to tekmovanje?

»Spomnim se, da sem pela pesem Ni me strah od Alenke Godec, dobila pa sem nagrado strokovne žirije. Ko bi mi morali podeliti nagrado, so jo podelili neki drugi Evi, ki je prav tako nastopala. Še danes se nasmejim temu. (smeh) Leta 2004 sem nato zmagala na festivalu Fens v Izoli. Nastopala sem tudi na Prvem glasu Gorenjske, ki mi je bil sploh všeč, saj smo peli z Big bandom. To je bila super priložnost, saj so tudi neuveljavljeni pevci imeli možnost nastopati z živo glasbo. A kolikor vem, tega ni več. Največ mi pomeni zmaga po izboru občinstva na Slovenski popevki, saj je nisem pričakovala in sem hvaležna vsem, ki so glasovali zame.«

Konec novembra se bo zaključil razpis za Emo 2008. Se boste prijavili nanj?

»Skladbe še nisem slišala, pripravljata pa jo Boštjan Grabnar in Damjana Kenda Hussu, s katerima sodelujem tudi tokrat. Verjamem, da bo pesem dobra.«

In vaša pričakovanja?

»Najprej se moram prebiti čez razpis. Upam na zmago, ne pa bo konec sveta, če ne bom najboljša. Tja bom šla zapet pesem in se bom imela fino, ne glede na končno uvrstitev.«

Devetega decembra boste imeli v Domžalah samostojni koncert. Vaš prvi?

»V bistvu ja. Ko sem izdala kaseto Najstništvo, sem sicer imela koncert v kulturnem domu v Grobljah, ki je bil zelo dobro obiskan, a se z decembrskim koncertom ne more ravno primerjati. Kot gostje bodo nastopili Nuša Derenda, Rok Kosmač, Neža Drobnič in morda še kdo.«

S kom bi posneli duet?

»Z Jadranko Juras.«

Koga ste poslušali kot otrok?

»Nikoli nisem bila omejena na določene izvajalce, tako da bi v nekem obdobju poslušala le njih, zbirala njihove fotografije, CD-je … V bistvu sem poslušala vse dobre pevke – Darjo Švajger, Nušo Derendo, Alenko Godec ...«

Kako je danes sodelovati z glasbeniki, ki ste jih še pred leti občudovali le od daleč?

»Fino je. Z Alenko Godec sva bili na Slovenski popevki skupaj v garderobi in smo se imeli super. Še največkrat pa na nastopih srečujem Nušo.«

Stari ste šele 17 let. Imate kdaj občutek, da ne morete tako doživeti najstniških let, ker vas vsi poznajo, ker bi vas lahko v napačnem trenutku v objektiv ujel fotograf?

»Ne, z mediji se ne obremenjujem. Saj ne počnem nič takega, kar bi morala skrivati. Sem, kakršna pač sem. Niti mi ni v interesu, da bi ga popivala naokoli. Lahko se ga pa napijem doma … Šalim se.« (smeh)

Se vrstniki v gimnaziji zdaj kaj drugače obnašajo do vas? So učitelji bolj popustljivi?

»Vesela sem, da smo generacija, ki rada poje. Ravno zadnjič smo šli na izlet na Dunaj in smo na avtobusu peli, sicer moram skoraj vedno kaj zapeti tudi sama in potem mi ploskajo … Super sošolce imam, do mene se ne obnašajo nič drugače kot prej. Učitelji sicer razumejo, če me kdaj ni v šoli, pri ocenah pa ne popuščajo niti malo.«

Letos vas čaka matura. Boste glasbo torej za nekaj časa prestavili v drugi plan?

»Maturi se ne bom mogla izogniti, seveda pa to ne pomeni, da se z glasbo ne bom ukvarjala. Ta mesec se bom pripravljala na samostojni koncert, čakajo me še drugi nastopi, delati bo treba tudi na promociji albuma ...«

Že veste, kaj boste študirali?

»Vpisala bi se na glasbeno akademijo ali pa na študij nemščine in muzikologije.«

Poleg glasbe imate še eno veliko ljubezen – konje …

»Ja, že od nekdaj so mi najlepše živali. Včasih sem jahala vsak dan, zdaj pa le še dvakrat, trikrat na teden. Sem članica konjeniškega kluba v Radomljah, včasih grem tudi na kakšno tekmovanje. Nazadnje sem bila v dresuri tretja, v preskakovanju ovir pa četrta.«

Pa niso konji tudi muhasti, nevarni?

»Moj drugi konj je bil zelo živahen in malo zmešan, in sem tako bila skoraj dvakrat na teden obvezno na tleh. Zdaj imam novega konja, ki je res priden in se nimam česa bati, zelo me sprosti. Ime mu je Fliper, kličemo pa ga Storžek, ker je malo manjši in 'buckast'.«