Planinski dnevnik

Besedilo: Marko Mugerli
/ 06:00

Uslužbenci Gornjesavskega muzeja Jesenice so se povzpeli na Triglav.

Pokljuka, nedelja, 23. septembra, 6.30

Sonce še ni vzšlo. Tam daleč v dolini vse še spi, a pred jeseniškimi muzealci je težka preizkušnja, vzpon na Triglav. Med zbranimi je tudi Peter. S svojo temno čepico in pokončno držo deluje kot veliki strateg. Z ostrim pogledom preleti ekipo osmih junakov. Nasmešek na obrazu in rahlo prikimavanje dajeta vedeti, da je zadovoljen s četico. Drugače je z našo računovodkinjo. Spet ji hodijo številke po glavi. Videti je, da ji ne gre v račun, koliko korakov jo čaka do vrha. Ko tako odšteva nadmorsko višino, se zasliši: »Gremo!«

Dom Planika, 12.40

Že nekaj časa čakamo, računovodkinje pa od nikoder. Povsem drugo je šteti denarce kot nabirati nadmorsko višino. Ah, saj ni važno, kako hitro hodiš. Razlika je le v tem, da počasni dalj časa uživajo. Zagotovo si bom ta privilegij skušal izboriti zadnjih nekaj metrov.

Triglav, 15.40

Poti ni in ni konca. Ves izčrpan le dočakam tisto, za kar se je bilo vredno potruditi. Tukaj je dojemanje lepote nekaj posebnega. Ob pogledu na očake, ki so tu že tisočletja, za hip izgubiš občutek za čas. Vse te gore, Razor, Jalovec, Škrlatica, pod katerimi sem tolikokrat nemo in s spoštovanjem stal, sklanjajo sedaj svoje bele glave v pozdrav njega, ki je najveličastnejši. Triglav!

Dom Planika, ponedeljek, 24. septembra, 6.20

Bili smo zbrani pred kočo in tiho zrli v nebo. Zarja, odeta v škrlatno in zlato odejo, nam je pokazala vse svoje čare. Napolnila nas je z energijo, ki smo jo potrebovali pri sestopu v Bohinj.

Sedmera jezera, 11.25

Prišli smo do prvega jezera. Naše noge so mu zapele hvalnico, čof-čof-čofotanje. Komarča je še daleč. Noge ji bodo uprizorile povsem drugačen koncert. To bo koncert škripajočih kolen.

Hotel Zlatorog, 18.20

Ko je čas za odhod, se nočemo in nočemo posloviti. Še kar najprej bi bili skupaj in klepetali. Poslovilne besede so bile: »Drug' let' pa spet.«