Janko Ravnik v kraljestvu Zlatoroga

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (301)

Skladatelj in pianist Janko Ravnik je leta 1931 režiral prvi slovenski celovečerni dokumentarno-igrani film V kraljestvu Zlatoroga. Rodil se je v Bohinjski Bistrici 7. maja 1891. Bil je ugleden klavirski pedagog. Iz njegove šole je izšla generacija slovenskih pianistov. Tesno in vdano povezanost s človekom in naravo je upodobil predvsem v zborovskih stvaritvah (Poljska pesem, Ženjica, V mraku, Kam si šla, mladost ti moja?, Solnce v zenitu, Oj breze, kraličine bele, Jadra, Jezero, Naš spev).

Ker je bil njegov oče sedlar, se je pri njih prijelo hišno ime pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel svojo glasbeno pot, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: »Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo.«

Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal že na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. »Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga leta 1915 opravil v štirih letih,« je povedal.

Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Rekel je: »Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan.« Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi – do zadnjega akorda svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Tržiču se je 3. 5. 1852 rodil notar in politik Viktor Globočnik. Po končanih juridičnih študijah je služboval na deželnem sodišču v Ljubljani, delal kot pristav na Vrhniki. Prestopil je k notariatu, odšel v Stično in Kranj, kjer se je udejstvoval pri organizaciji narodne napredne stranke. Bil je mestni svetovalec, član krajevnega šolskega sveta in ustanovitelj ter dosmrtni predsednik Mestne hranilnice ter tudi ustanovitelj in predsednik Mestne hranilnice v Kranju.

Na Dovjem se je 4. 5. 1818 rodil teolog, publicist, filozof, šolnik in sadjar Janez Brence. V Bohinjski Bistrici je bil med pobudniki šole, ki je bila sprva v zasebni hiši. Najprej je učil v kaplaniji, kasneje pa v graščini. Pouk se je začel leta 1849. Bil je prvi učitelj. Zavzemal se je za gradnjo šolskega poslopja, ki je bilo urejeno leta 1851. Redna šola v Komendi se je z njegovim prihodom začela leta 1852. Tudi v Podkraju je bil začetnik šole, ki je bila leta 1857 v zasebni hiši. Na Uncu je pripomogel h gradnji novega šolskega poslopja leta 1862. V vseh krajih je uvajal tudi nedeljske šole za odrasle ter jih poleg šolskih predmetov navajal k lepemu vedenju in moralnemu življenju.