Žrtve nasilja se sramujejo svoje nemoči

Ne le fizično nasilje, tudi zasmehovanje, poniževanje, socialna izolacija, ščuvanje drugih in nadlegovanje prek spleta so oblike nasilja, s katerimi se srečujejo številni otroci in mladostniki.

Radovljica – Kdaj običajno draženje med otroci in mladimi dobi elemente nasilja? »Takrat, ko je moč neenakomerno porazdeljena, ko eden zasmehuje, drugi pa se lahko le brani, takrat, ko izvajalec nasilja namerno želi prizadeti, in takrat, ko gre za ponavljajoča se dejanja,« pove Barbara Otoničar, psihologinja z dolgoletnimi izkušnjami s centra za socialno delo, zdaj pa vodja Zavoda za svetovanje in kreativno delo z mladimi in družinami Manipura iz Begunj, ki je prav o temah, povezanih z nasiljem in zlorabami mladih, nedavno predavala staršem otrok v radovljiški osnovni šoli.

Oblike medvrstniškega nasilja so različne, od zasmehovanja, poniževanja in socialne izolacije do ščuvanja drugih, fizičnega obračunavanja in nasilja prek spleta.

Znaki so od otroka do otroka nekoliko različni, pravi, a v glavnem se kažejo kot strah pred odhodom v šolo, izogibanje pogovoru o šoli, poslabšanje šolskega uspeha in zaskrbljenost. Otroci, ki so žrtve nasilja, se umaknejo vase, lahko celo postanejo agresivni do domačih, v hujših primerih se soočajo z motnjami spanja in hranjenja.

Staršem, ki pri svojem otroku opazijo takšne simptome, je težko, želijo pomagati, a se pogosto v tej, tudi zanje stresni situaciji ne znajdejo in ne vedo, kako reagirati.

»Otrok, ki je žrtev nasilja, predvsem potrebuje prostor, kjer se počuti varnega in sprejetega, ter starše, ki ga ne sodijo in ki so v sebi čim bolj stabilni. Predvsem naj se starši ne podajo takoj v reševanje situacije,« svetuje Otoničarjeva in pojasnjuje, da se otrok po navadi dejstva, da se je znašel v vlogi žrtve, zelo sramuje in pogosto celo krivdo prenaša nase. »O tem, kaj se jim dogaja, jim je težko govoriti, še posebej s starši. Otroci namreč še kako dobro vejo, da bo dejstvo, da so izpostavljeni nasilju, zelo prizadelo tudi starše, ki jih, ker jih imajo radi, želijo nekako zaščititi pred bolečino. Po drugi strani pa se bojijo, da jih bodo starši silili, naj se postavijo zase. Slednje bi za otroka, ki je žrtev nasilja, predstavljalo še večji stres – če bi se lahko, bi se pač že postavil zase.«

Zato, pravi Otoničarjeva, je tako kot v primerih spolnih zlorab tudi v primerih medvrstniškega nasilja otroku, ki je žrtev, treba znova in znova zagotavljati, da je nasilnež tisti, ki je kriv in zasluži obsojanje, ne on, ki je žrtev. Načrt ukrepanja pa je treba vedno narediti po premisleku in skupaj z otrokom.

»Čeprav se morda sliši paradoksalno, je v takšnih primerih bolje ne hiteti in reagirati na vrat na nos, pa čeprav smo kot starši v stiski in bi želeli situacijo razrešiti čim prej. Poiščimo nekoga, ki bo znal pomagati tako nam kot otroku, okrepiti socialne veščine in poskrbeti, da se nasilje konča in ne ponavlja več.«

Sicer pa, še pravi Barbara Otoničar, družina v splošnem lahko veliko naredi za to, da otrok ne bo postal žrtev nasilja, s tem, da je vzdušje v njej demokratično in sproščeno, da so starši odprti za pogovore, da ločujejo med osebnostjo in vedenjem ter spodbujajo strpnost, ozaveščajo o predsodkih in demokratično rešujejo konflikte. Največ pa, poudarja Otoničarjeva, lahko naredijo tako, da so svojim otrokom sami dober zgled.