Bog ni nosil bele halje, zdravniki jo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 12. avgust 2010 / 06:00

Urbasovi Irena in Tadeja sta lep del mladosti preživeli v Radovljici. Očetova služba je družino posedla na letalo za Ameriko. Zaenkrat še gospodični se radi vračata na počitnice v Slovenijo. Irena je medicinska sestra, Tadeja je zdravnica, zato se nikar ne čudite, če beseda kar pogosto nanese na zdravstvo, ki sta ga sestri od blizu doživeli v začetku avgusta tudi v Sloveniji.

Urbasovi iz Radovljice so se leta 1992 preselili v Severno Ameriko. Oče Jože, doktor požarne varnosti, je dobil priložnost za delo in dogovorili so se, da z njim odpotuje cela družina. Sprva je bila selitev mišljena kot začasna, za štiri leta. V tem času naj bi tedaj štirinajstletna hči Tadeja v Ameriki končala srednjo šolo, osemnajstletna Irena pa kolidž. A so ostali, veliko dlje … »Najeli smo hišo blizu Seattla v mestu Longview s približno 250 tisoč prebivalci, ki je znano po papirni industriji. Tujcev v njem ne živi kaj dosti, zato smo bili za bližnje someščane kar zanimivi prišleki,« pripoveduje Tadeja. »Zanimivi smo že bili, a so Američani bolj površni opazovalci,« doda Irena. Tadeja se je, v nasprotju z Ireno, na ameriško življenje zelo hitro privadila: »Stara sem bila štirinajst let, ko smo se preselili. Tekmovala sem v smučanju in sem takoj našla ekipo, s katero sem trenirala. Igrala sem tenis in odbojko in našla nov krog prijateljev tudi v srednji šoli, ki je v Ameriki - poleg osnovne šole - obvezna.«

Za Ireno je bilo težje. Dijakinja jeseniške gimnazije je razmišljala o študiju prava na ljubljanski univerzi, ko je prišla odločitev o selitvi. »Zame takoj po srednji čas ni bil dober čas, da bi zamenjala okolje. Ko si star osemnajst let, je pomembno, da imaš okrog sebe krog prijateljev in imela sem jih v Sloveniji. Nisem imela želje odpotovati in potrebovala sem dolgo časa, da sem se privadila novemu življenju.« Irena se še danes dobro spominja, kakšen šok je bila zanjo selitev: »Tam še s kolesom ne moreš nikamor, ker so razdalje take, da nujno potrebuješ avto. Z mojim malim avtom sem se dve leti vsako soboto in nedeljo vozila na dve uri oddaljeno smučišče White Pass, kjer sem učila smučati.«

Z angleščino ne ena ne druga ni imela težav. Nenazadnje je njuna mami Slava učiteljica angleščine, pa tudi slovenska šola, kot sta poudarili, ju je več kot dobro »opremila« za nadaljnje izobraževanje čez lužo.

Znanje se plača

Bolj redki imajo srečo, da za šolnino na univerzi dobijo štipendijo. Nekaterim uspe najeti kredit, da lahko študirajo, mnogim Američanom je študij ravno zaradi tega, ker ga ne morejo plačati, oddaljen sen. Irena je trdo delala, zato da je lahko študirala grafično oblikovanje. »Študirala sem v mestu Bellingham, tri ure vožnje stran od doma mojih staršev. Ker so sobe v študentskih domovih majhne, utesnjene, sva s še eno punco najeli stanovanje. Dnevi so minevali v ritmu šola, služba, šola, dve službi … Prva služba je bila v restavraciji, naslednja v kopirnici. Slabo plačano delo ni bilo problem dobiti.« V stroki je po končanem študiju delala deset let, med drugim je bila oblikovalka pri časopisu Seattle Times. »V resnici pa mi nikjer ni bilo preveč všeč,« odkrito pove Irena. Za študij grafičnega oblikovanja se je namreč odločila zato, ker je bilo to tedaj hit, ni pa se vprašala, kaj si v resnici želi. To je prišlo kasneje, na pragu tridesetih …

Tadejina zgodba je precej bolj enostavna. »Po srednji šoli, ki sem jo zaradi dobre podlage, ki sem jo pridobila v Sloveniji, opravila z lahkoto, sem šla na University of Washington v Seattle. Je dokaj prestižna šola, »top ten« v Ameriki. Že zelo zgodaj sem vedela, da hočem študirati medicino. Študij poteka po malce drugačnem sistemu, kot je slovenski, traja osem let, potem sledi specializacija. Izbrala sem kirurgijo, ki pa sem jo lani zamenjala za specializacijo iz družinske medicine; do konca imam še leto in pol. Specializacija kirurgije na primer traja pet let, v tem času dobivaš nizko plačo, delaš po cele dneve za enako plačilo, brez določenega urnika. Lahko si v bolnici tudi petdeset ur, brez da bi šel vmes domov. Ko pa začneš z rednim delom, so plače različne, odvisno kje in kaj delaš. Pogodba ti določa, koliko dežuraš. Govorim seveda za javne bolnišnice. Dežurstvo je del tvoje službe in za to nisi več plačan. Za družinsko medicino pa sem se raje odločila zato, ker računam, da mi po specializaciji ne bo treba več dežurati v bolnišnici. Moj partner je kirurg in oba ne moreva biti kirurga, če želiva imeti otroke.« Tadeja je dobila štipendijo za šolnino. »Veliko sta mi pomagala tudi starša. Zelo malo sem delala ob študiju, ker sem se morala veliko učiti. Medicinska fakulteta je izrazito tekmovalna in če sem hotela uspeti, sem morala imeti ocene 4.0., kar je najvišja ocena. Nekaj malega sem zaslužila s tem, da sem hodila na predavanja, delala zapiske in te prodajala naprej študentom, ki niso hodili na predavanja.«

Kot zanimivost, Tadejin fant se je zaradi službe preselil v New York. »Vidiva se enkrat na mesec, čez vikend. Eden se odloči in sede v letalo.« Toliko o širnih dimenzijah Amerike…

Čez noč brez službe, potem pa v medicino

Irena pa je naenkrat ostala brez dveh služb. Leto dni je bila doma. »V tem času nisem prejemala državne podpore, ampak sem solidno živela od denarja, ki sem ga za primer brezposelnosti odvajala še v času, ko sem imela službo,« je razložila. Kar je zanimivo, je v letu brezposelnosti pravzaprav veliko delala, zastonj. »Ker me je zanimalo področje prava, sem kot prostovoljka pomagala odvetnikom, hodila z njimi na sodišče … Pridobila sem certifikat za pomočnico, se medtem preselila in dobila delo pri odvetniku, ki se je ukvarjal s patenti. Delo me je dolgočasilo, ker ni bilo s področja kriminalitete in spet sem vzela premor in nekaj časa igrala samo tenis in tekmovala.« Ja, tega še nismo povedali. Vsi štirje člani Urbasove družine so tenisači, Irena pa je najbolj uspešna in tekmuje preko United States Tennis Association, sicer na manjši bazi, kot so velika tekmovanja, a še vedno v močni konkurenci. In zmaguje.

Irena je od novembra izšolana medicinska sestra in v poklicu uživa. Pot do sem je bila težavna. In selektivna. Na izobraževanje za medicinsko sestro se jih je prijavilo približno tisoč, vzeli so jih le trideset. Njej je uspelo. In spet je bilo treba v službo, da je zaslužila za šolnino. »Izbrala sem šolo v Seattlu in se preselila tja. Šolanje sem uspešno zaključila, delam v javni kliniki z ljudmi, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, ki nimajo stanovanja in živijo v zavetišču, ki ne znajo angleško … K nam prihajajo tudi otroci in stari ljudje. Problem je, ker je v Ameriki zelo veliko ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja in trend gre v smeri, da bi sistem poenotili in bi bili vsi zdravstveno zavarovani,« razloži.

Izkušnja z jeseniško bolnišnico. Nekaj slabega in nekaj dobrega …

Naključje je naneslo, da sta zdravnica Tadeja in medicinska sestra Irena medtem, ko sta bili v začetku avgusta na obisku pri sorodnikih na Rodinah, pospremili starega ata v jeseniško bolnišnico na pregled. »Ata gre k zdravniku samo, ko nujno rabi pomoč. Težave ima s hrbtenico in pred letom in pol je ortoped napisal, da naj dobiva injekcije za lajšanje bolečin. Ne vem, ali so v sistemu to spregledali, ampak leto in pol ni dobil nobene terapije, bolečine pa so postale neznosne. Tako hudo je, da več kot pol ure ne more sedeti. Ko sva prišli v Slovenijo, smo ga odpeljali v jeseniško bolnišnico. Ata je bil naročen ob osmi uri zjutraj in kot se je izkazalo, je to pomenilo, da so bili vsi pacienti, ki so bili na vrsti za pregled v triažni ambulanti za tisti dan, naročeni ob osmih. Nismo pa pričakovali, da bo moral ata tako dolgo čakati, da bo na vrsti,« se čudi Tadeja. Irena doda: »Tretji v vrsti smo bili, ko smo oddali zdravstveno dokumentacijo, pa je bilo pred njim pregledanih deset ljudi. Čakal je dve uri in petdeset minut.«

Tadeja: »Zelo sem bila razočarana, ker ga medtem, ko smo čakali, nihče ni prišel niti vprašat, kako se počuti.« Irena: »Enkrat vmes sem potrkala na vrata, pa me je medicinska sestra nadrla. Bila je brez olike, brez pristopa, kako se pogovarjati s pacientom. Ko sem drugič potrkala, je druga sestra vsaj poslušala, ni pa ukrepala.« Tadeja: »Pri nas, tudi če je pacient star, ga obravnavamo povsem enako kot mlajšega.« Irena: »Nekaj je pacientova kartoteka, papir, ki ga pogledaš, nekaj drugega pa je, če zjutraj na hitro pogledaš paciente v čakalnici in dobiš še bolj realno sliko o tem, kdo hitreje potrebuje pomoč. Temu se reče triaža. Tu ne gre za moč, ampak za odgovornost in humanost do pacienta.«

Tadeja: »Ko smo le prišli do zdravnika, je bil ta na začetku zadržan, potem je pa steklo. Verjetno so se čudili, ko smo ata kar tri pospremile v ambulanto, ampak v Ameriki je to nekaj običajnega. Člani družine morajo vedeti in slišati, kaj se z njihovim bolnim svojcem dogaja. Še več: če mora bolnik ostati v bolnišnici, je lahko nekdo ob njem tudi čez noč. Pa to ne velja samo za otroke, ampak tudi za odrasle. Pri vas pa slišim, da se pacienti celo bojijo vprašati zdravnika, kaj je narobe z njimi. Zdravnik vendar ni bog.» Irena: »Če pa zdravnik nima dovolj časa za razlago, ker se mu mudi k drugemu pacientu, je medicinska sestra tista, ki se mora usesti k bolniku, mu razložiti, kar ga zanima, mu povedati, kaj mora narediti, da se bo bolezen izboljšala … V Ameriki sta zdravnik in medicinska sestra tim.»

Tadeja: »Saj potem je pa steklo. Smo šli na rentgen, kjer so bili vsi zelo prijazni, pa v protibolečinsko ambulanto, kjer si je anesteziologinja vzela čas za nas in se pogovorila z nami, medicinska sestra je atu pripravila čaj. To so morda malenkosti, ki pa bolniku pomenijo veliko.«

Velika vloga družinskega zdravnika. Petnajst minut za pacienta.

Ker sta Irena in Tadeja iz medicinske stroke, se beseda kar naprej suče okrog te teme. Zdravnica Tadeja pove, da ima kot družinska zdravnica v Ameriki na voljo petnajst minut za pacienta in da je še to včasih premalo. »Če ima nekdo hud glavobol, moram odkriti vzrok zanj. Zdravilo po hitrem postopku ni dovolj,« poudari. Mimogrede, v Sloveniji ima družinski zdravnik na voljo za pacienta sedem minut. »Če pacienta ne pregledam ob uri, ko je bil naročen, ampak zamujam, se pacient lahko pritoži in ima obisk zastonj. Kar je prav. Urnik je zato, da se ga držimo. Poleg tega se vedno vnaprej pripravim na naročene paciente, pregledam kartoteke in če vem, da bom za nekoga potrebovala več časa, naslednjega pacienta naročim šele čez pol ure. Vsak pacient ima enkrat na mesec pravico priti k družinskemu zdravniku na pregled, četudi meni, da z njim ni nič narobe. Zdravstveno stanje je treba preverjati sproti, ne pa da potem enkrat na leto pacient tako zboli, da ga ne morem več pozdraviti,« pove zdravnica Tadeja, ki na dan pogleda približno petnajst naročenih pacientov.

Družina, ki drži skupaj

Člani družine Urbas, kljub temu, da živijo vsak na svojem koncu Amerike, tudi po šest ur poleta z letalom narazen, ohranjajo stike. Srečajo se najmanj enkrat na tri mesece. Kot povesta sestri Irena in Tadeja, bi bilo odlično, ko bi vsi živeli nekje v bližini, še najraje v Seattlu ali njegovi okolici. »Pokrajina je tako zelo podobna Sloveniji, je morje, so gore in veliko jezer. Iz Slovenije smo v Ameriko »uvozili« tudi ljubezen do hribov,« sta povedali sestri, ki prideta v Slovenijo enkrat na leto, če se le da. O, bi še večkrat, če bi le imeli več dopusta… Tadeja pravi, da bo skoraj zagotovo ostala v Ameriki. »Poročila se bom pa na Bledu,« doda. Irena pa pove, da je glede vrnitve v Slovenijo še vse odprto. In ker imajo dvojno državljanstvo, lahko izbirajo …