Virusi in migranti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 13. marec 2020 / 23:55

Očitno je, da nas ta čas ogroža predvsem dvoje: virusi in migranti. Oboje prihaja iz Azije. Koronavirus je svojo pot začel v kitajskem mestu Vuhan, v Turčiji pa se na pot v Evropo pripravlja množica migrantov …

Migranti, emigranti, imigranti

Podrobnosti o pandemiji, ki jo povzroča koronavirus SARS-CoV-2 in je medtem zajela že cel planet, ter o množici migrantov, ki se v Turčiji pripravljajo na pot proti severu v bližnji pomladi, je v dnevnih poročilih več kot dovolj. Zato si na tem mestu raje razložimo, kdo pravzaprav so vsi ti virusi in migranti. Če malo pomislimo, so pravzaprav oboji eno in drugo: tudi virusi migrirajo, migrante pa večina nacionalnih družb doživlja kot grožnjo; če pridejo množično, jih doživljamo kot epidemijo, kot družbeno bolezen. Definicijo (mednarodnih) migracij lahko najdemo v Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije iz leta 1999, in sicer: »(Mednarodne) migracije se pojavljajo večinoma v treh oblikah: 1. kot regularne, svobodne migracije posameznikov, ki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča; 2. kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe; 3. kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi.« Zdaj nas torej prizadevajo predvsem migranti iz druge in tretje točke – prisilni in nezakoniti migranti. V množici, ki se skuša na turško-grški meji prebiti v EU, so pomešani oboji. Če malo karikiramo, so tudi zadevni virusi neke vrste nezakoniti migranti. Idealno bi bilo, če bi tudi njim vstop v EU enostavno prepovedali. A kaj, ko na grški meji in na grških otokih še ljudi komaj obvladujejo, virusi pa potujejo tako, da se infiltrirajo v zakonite migrante in z njimi kot prenašalci nadaljujejo svoje epidemično pot. Za boljše razumevanje je smiselno definirati še pojme migrant, emigrant in imigrant. Slovar slovenskega knjižnega jezika (glej na portalu Fran) opredeljuje migranta kot osebo, ki spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov. Emigranta opredeljuje kot osebo, ki se izseli v tujino, zlasti iz političnih vzrokov; tudi begunec, izseljenec. Imigrant pa je opredeljen preprosto kot priseljenec. Tudi virusi so neke vrste priseljenci, a ne prihajajo niti iz ekonomskih niti iz političnih razlogov, njihova nezavedna misija je preprosto morilske narave. Zato se je treba pred njimi braniti z vsemi razpoložljivimi orožji. Kar pa seveda ne velja za obrambo pred prisilnimi in nezakonitimi migranti. So le ljudje, čeprav jih, sodeč po spletnih »razpravah«, nekateri doživljajo kot viruse in bi se jih temu primerno tudi ubranili … (Vir: Wikipedija, gesli Migracije in Virusi) Kakorkoli že: v Evropi (kot celoti, ne le v EU) sta tačas odprti dve širni fronti, proti virusom in proti migrantom. Ena je vsepovsod, njeni ključni položaji pa so v zdravstvenih ustanovah. Druga je za zdaj na grško-turški meji in na grških otokih, v ozadju pa je množica migrantov, trenutno »nastanjena« v Turčiji. Večina bi se vrnila na domove, če bi bilo mogoče, a večini najbrž (še) ni. Najbolj vitalni med njimi so posamezniki, ki pogosto niso niti ekonomski niti politični migranti, ampak preprosto težijo k boljšemu življenju. Med vsemi pa so gotovo tudi taki, ki jih njihovi »mentorji« pošiljajo v Evropo kot peto kolono v službi skrajnega islamizma, kot nevarne viruse v človeški podobi. V naslednjih mesecih bo torej Evropa na dvojni preizkušnji. Na notranji fronti bo potekal neusmiljen boj z virusi, na schengenskih in drugih državnih mejah pa odvračanje beguncev, ki pa mora biti kljub vsemu humano.

Hej, Grčija!

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v nedavnem govoru takole podražil grške sosede: »Hej, Grčija! Pozivam te, da odpreš vrata in se osvobodiš tega bremena … Spusti jih v druge evropske države.« Mislil je seveda na begunce.

Ljubeznive pošasti

»Ljudje, ki počnejo pošastne, grozljive stvari, niso nujno pošasti.« To je izjavil nemški pisatelj Bernhard Schlink, avtor kultnega romana Bralec. In dodal: »Lepo in preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da ljudje spadajo v dve kategoriji – na eni strani v kategorijo pošasti, ki počnejo pošastne stvari, in na drugi strani v kategorijo dobrih ljudi, ki počnejo samo dobre stvari. Ampak tako preprosto to ni. Počneš lahko grozljive stvari, pa si še vedno tudi prijazen sosed, ljubezniv mož in tako naprej.« Tako je tudi med virusi – niso vsi pošasti, so tudi dobri virusi …