V šolo ali delat?

V ponedeljek se začne pouk v šolskem letu 2012/13. Že dolgo je obvezno, da gredo vsi otroci najprej v osnovno šolo, zaželeno pa, da bi jih šlo čim več tudi v poklicne in srednje šole. Ko smo v šolskem letu 1966/67 končali osnovno šolo v Žireh, smo bili eden prvih razredov, s katerim se je zgodilo prav to: skoraj vsi smo šli naprej, pa ne v gimnazijo, predvsem v razne poklicne in strokovne šole – take, da si imel, ko si jih končal, že svoj poklic. Dotlej je bilo bolj običajno, da je šla večina učencev že po osnovni šoli delat, zlasti v Alpino, kjer so se nato svojemu poklicu priučili kar ob delu. Spominjam se tudi, kako je bilo na začetku mojega prvega študentskega leta na univerzi štiri leta pozneje. Predavalnica oddelka za filozofijo na Filozofski fakulteti je bila nabito polna, namenjena je bila za kakih trideset, dejansko nas je tistega dne v njej sedelo in stalo skoraj petdeset brucev. Pa vstopi stari in zdaj že legendarni profesor Mirko Hribar, ki nas je prvi dve leti poučeval staro filozofijo od predsokratikov do Kanta. Profesor se najprej začudi in nas okara: ljudje božji, kaj pa vi mislite, preveč vas je, ali ne veste, da se od filozofije ne da živeti?! To nam je povedal mož, ki je bil sin predvojnega ljubljanskega industrialca Dragotina Hribarja (Pletenina, Šumi …), njegov brat je bil Rado, podjetnik in lastnik gradu Strmol (njegovo tragično usodo je opisal Drago Jančar v romanu To noč sem jo videl), zaradi njegove sestre Niče se je Izidor Cankar odpovedal duhovniškemu stanu, da se je lahko z njo poročil … Skratka: bil je iz bogate meščanske družine, njegov študij filozofije je sponzoriral oče, doktoriral je na Sorboni, preživetje je imel vnaprej zagotovljeno, filozofiral je za povrh. Da se od filozofije ne da živeti, sem pozneje spoznal tudi sam, ko sem se moral preživljati z delom poklicnega animatorja kulture, novinarja, urednika …

Zdaj pa se sam postavim v vlogo pokojnega profesorja in komentiram tale podatek: pri nas že več kot polovica mladih nadaljuje šolanje na terciarni, univerzitetni ravni. To je več kot v mnogih bolj razvitih državah, veliko tudi, ko upoštevamo podatek, da jih več kot tretjina študija ne konča. Vrh tega se vpisujejo na šole, katerih diploma podobno kot »čista« filozofska ne zagotavlja zaposlitve. Ne ravnajo se torej po povpraševanju na trgu zaposlitve, ampak po svojih ali po željah in pričakovanjih staršev ali pa s statusom študenta odlagajo problem brezposelnosti. Tako dobivamo diplomante brez realne možnosti zaposlitve, hkrati pa številna podjetja obžalujejo, da za mnoga delovna mesta ne dobijo delavcev, ki jih iščejo, s spričevali šol vseh stopenj, od poklicnih do visokih, od kvalificiranih delavcev prek tehnikov do inženirjev. V Žireh postaja glavna tovarna Poclain Hydraulics (nekdanji Kladivar), ki je tudi slovenski center hidravlike in sodi v skupino, ki je na svojem področju vodilna v svetu, a na žirovski lokaciji ne najde toliko delavcev, kot bi jih lahko zaposlila.

Posebej hočem poudariti to, da bi morali že v osnovni šoli spodbujati učence, da bi nadaljevali šolanje v smeri, ki na koncu zagotavlja tudi zaposlitev. Vsi pač ne bomo mogli postati tajkuni in njihovi odvetniki. Zakaj se ne bi izučili za kmete, strojne ključavničarje, kuharje, strojne tehnike in inženirje … Vprašanje v naslovu ni pravo, ne gre za to, ali v šolo ali delat. Vsi v šolo, potem pa delat, a v take šole, ki dejansko pripeljejo do dela. Tudi profesor Mirko Hribar, čigar šolanje je financiral bogati oče, se je po doktoratu preživljal s svojim delom, kot gimnazijski in univerzitetni učitelj.