Novi sankaški podvigi

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 15:17

Skozi okno svoje sobe opazujem zasnežena drevesa in debele snežinke, ki bodo snežno odejo z vsako naslednjo uro še odebelile, se sipajo z neba, kot da jim gre za življenje. Prav čarobno je in želim si, da bi beli ples trajal večno. Vsake toliko časa se mi na ekranu zaslona zasveti kakšno novo sporočilo, sličica zimskega Tamarja, pobeljena Soriška planina, visoke smreke, prekrite z debelim snežnim plaščem, na Pokljuki in v mislih si že delam dolg seznam potepanj za prihajajoče dni.

Teden božičnih počitnic je kot vedno minil prehitro, ko sem se tako kot mnogi prijatelji pripravljala na hitro bližajoče se izpite in istočasno uživala proste popoldneve v kratkih potepih, ko sva z Nejcem sledila visoki gazi do doma na Kofcah, se z naglavnimi svetilkami sprehajala mimo Bedančeve koče v Kekčevi deželi in po »brutalnem« sankaškem spustu s Starega Ljubelja objokovala svoje razbolele zadnjice. In tako mi je na misel prišel še en super izlet, ki ga priporočam vsem sankaškim navdušencem, a bo ta zdaj na žalost lahko realiziran šele zgodaj spomladi, ko se bodo razmere v visokogorju omilile in bo snežna odeja omogočala varen spust po številnih serpentinah.

Nekaj nedelj nazaj, ko naju je zjutraj ponovno pozdravil oblačno nebo in je bila edina sončna točka na Gorenjskem prelaz Vršič, sva v naglici v nahrbtnik stlačila topel čaj in slastno orehovo potico, ki je ostala od božiča, pograbila še stare lesene sanke ter se odpeljala do vznožja vršiških ovinkov. Prelaz sicer ni bil prevozen, na kar je že takoj na začetku opozarjal velik znak sredi ceste, a je bila ta do Mihovega doma skoraj kopna, zato sva tako kot mnogi drugi pohodniki, turni smučarji in redki sankači tudi midva pustila avto pred domom in se naprej odpravila peš, za sabo pa v optimističnem duhu vlekla še sanke. V dobri uri sva se sprehodila mimo neverjetno pravljične Tonkine koče ter na razgledni vzpetini postavljene Erjavčeve koče in kmalu obsedela na vrhu prelaza vsak s svojim kosom sladke potice in opazovala bele nedotaknjene dvatisočake.

Sonce se je spuščalo že nekam daleč proti dolini Trente in ustvarjalo dolge sive sence zasneženih dreves, ko sva se pognala z vrha in v pičle pol ure uspešno zvozila ostre serpentine. »Super ideja!« je za nama veselo kričalo nekaj sprehajalcev in turnih smučarjev, ko sva kot edina sankača brzela mimo njih in so se mi po glavi podile enake misli – res je bilo super, malo izven ustaljenih okvirjev, a zato toliko bolj zabavno.