Epidemija je delo zelo spremenila

Namesto da bi se upokojila, je Diana Gaber ostala v Domu upokojencev Kranj in ob epidemiji covida-19 kot glavna medicinska sestra in namestnica direktorice za zdravstveno nego in oskrbo prevzela skrb za organizacijo dela, čeprav je sprva pojav okužbe v domu doživljala kot osebni poraz.

Pripravljate se na upokojitev. Zadnje leto v službi vam bo gotovo ostalo v še prav posebnem spominu, saj je bilo za vse, zagotovo pa za vas, zdravstvene delavce, res zelo nenavadno. Kako ste ga doživljali?

Upokojila bi se lahko že lani, pa smo se v službi odločili, da podaljšam za kakšen mesec. Ta se je zaradi epidemije covida-19 nato razvlekel v skoraj leto in pol. Seveda je epidemija zelo zaznamovala naše delo. Med spomladansko epidemijo v našem domu nismo imeli okužb, česar smo bili zelo veseli. Napovedovali so dosti hujši drugi, jesenski val. Nanj smo se pripravljali teoretično, v kriznem načrtu pa smo predvideli vse po­trebno. Nekje v ozadju so tlele želje in upanje, da bi nas okužba zaobšla. Ko smo dobili prvo okužbo med stanovalci, ki je sicer prišla iz bolnišnice, in ko mi je prva zaposlena sporočila, da je okužena, sem dejansko dojela, da gre zares. Takoj smo testirali vse stanovalce in vse zaposlene. Ko je bilo med stanovalci primerov več, smo ugotovili, da je bila naša rdeča cona, pripravljena že spomladi, premajhna. Čez noč smo potrebovali nove rešitve. Z novo rdečo cono je bilo treba vzpostaviti tudi nove protokole, čiste filtre, poti za prihod in odhod zaposlenih, dostavo hrane, materiala in na drugi strani nečiste poti za odvoz odpadkov, posebej infektivnih, posebej neinfektivnih, odvoz perila in ravnanje z njim pred transferjem, med in po njem ... In še in še bi lahko naštevala. Pravzaprav se je delo spremenilo skoraj za vsakega zaposlenega. Istočasno smo zaradi vse več sumov na okužbo povečali tudi sivo cono. Za obe coni smo takoj potrebovali dve ekipi zaposlenih, nove 12-urne urnike zanje. Z vsemi zaposlenimi v ustanovi smo obnovili uporabo osebne varovalne opreme, saj je njena pravilna uporaba ključnega pomena pri poskusu zajezitve širjenja okužb. Vsak dan so prihajala nova navodila iz različnih pristojnih organizacij, ki se niso vedno nadgrajevala. Med zaposlenimi in stanovalci se je nehote širil strah. Stanovalci so ostali v svojih sobah, za zaposlene smo ukinili vsa druženja, kot so skupne predaje službe, malice, ob katerih smo se prej s kratkimi klepeti sprostili, nasmejali ali obravnavali tekočo problematiko. To zelo pogrešamo. Ne smem pozabiti tudi na svojce. Obiskov dolgo ni bilo, vsi so zaskrbljeni in želijo čim več podatkov, kako je z njihovimi najdražjimi, so zdravi, so okuženi ... Hitro smo morali vzpostaviti tekoče obveščanje svojcev, nekaj na naši spletni strani, nekaj osebno po telefonu, poskušali smo omogočiti čim več video stikov ... Rečem lahko samo, da je bilo na začetku noro. Nenadoma smo se vsi ukvarjali samo s covidom. Stanovalcem je bilo po sobah dolgčas, bili so zaskrbljeni. Zaposleni smo jim poskušali individualno nekoliko skrajšati dan in preganjati dolgčas. Sedaj že začenjamo obiske pri stanovalcih.

Omenili ste strah. Kot odgovorni ste se mu težko izognili?

Res sem doživljala stiske, s katerimi sem se kot vodja in odgovorna za svojo stroko spopadala predvsem na začetku. Pojav okužbe v naši ustanovi sem najprej doživ­ljala kot osebni poraz, neuspeh. Odgovorna sem za organizacijo dela v hiši, name se obračajo za nasvete, od mene pričakujejo navodila, pravilne usmeritve za delo ... Imela sem občutek, da svojega dela nisem opravila dobro. Ko sem vse analizirala in v sebi predelala, sem ugotovila, da bi bilo glede na to, kako hitro se je virus širil po Gorenjski, utopično pričakovati, da bo naš dom okužba zaobšla. Sprijaznjeni z vsemi spremembami, ki nam jih je covid-19 prinesel, se trudimo in upamo, da bo te nočne more čim prej konec.

Zakaj ste se odločili za delo medicinske sestre?

Najprej sem imela željo postati industrijska oblikovalka. Rada sem risala, ustvarjala ... V sedmem razredu osnovne šole sem bila nekaj časa v bolnišnici in takrat sem se prvič pobliže srečala z delom medicinske sestre, ki me je tako prevzelo, da sem spremenila svojo odločitev. Po srednji zdrav­stveni šoli sem se kot njihova štipendistka zaposlila v Inštitutu za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik in nadaljevala izredni študij na Višji zdravstveni šoli. Kot višja medicinska sestra sem na Golniku ostala skoraj 18 let. Tam sem pridobila veliko izkušenj in znanj, ki jih s pridom uporabljam še danes. Po končanem porodniškem dopustu sem nekaj let delala v zasebnem ginekološkem dispanzerju v Škofji Loki, kar je bilo popolnoma novo področje dela zame. V Domu upokojencev sem začela kot vodja tima oziroma nadzorna sestra. V tem času sem si pridobila specialna znanja iz paliative, kar mi je bilo v veliko pomoč pri delu, ter diplomirala na Fakulteti za organizacijske vede in si pridobila naziv diplomirani organizator. Slednja pridobljena znanja s pridom uporabljam zadnja leta na delovnem mestu namestnice direktorice za zdravstveni nego in oskrbo. Zakaj sem se odločila za poklic medicinske sestre, težko razložim, vem samo, da rada pomagam, da sem sočutna, empatična in da sem na vseh naštetih delovnih mestih uživala. Zadovoljstvo pacientov, sedaj stanovalcev in njihovih svojcev mi je bilo vodilo ves čas mojega dela. Ponosna sem na svoj poklic, ki me je več kot 41 let bogatil in nagrajeval z besedami zahvale, s srečnimi in hvaležnimi pogledi ter mi omogočil osebno rast.

Veliko izkušenj imate z delom s starejšimi, ki ob prihodu v dom upokojencev potrebujejo ne le zdravstveno pomoč in nego, temveč posebno pozornost. Kako ste to počeli?

Prihod v dom je skoraj za vsakega starostnika stresen dogodek. Velikokrat zapustijo svoje domače, s katerimi so živeli v istem gospodinjstvu oziroma se selijo iz hiše ali stanovanja. Ločijo se od skoraj vseh njim zelo ljubih stvari. Najtežje pa se sprijaznijo, da je sedaj ta mala sobica njihov dom, da so morali vse, za kar so se trudili in delali celo življenje, zapustiti. V teh težkih trenutkih vsi potrebujejo več pogovorov, več spodbude in tolažbe, ki jim jo lahko nudimo edino zaposleni. Poskušamo jim čim prej predstaviti prednosti življenja v domu, aktivnosti, ki se jih lahko udeležujejo, seznanimo jih s sostanovalci. Preverjeno pa je najboljše zdravilo naš nasmeh in prijazna, spodbudna beseda. Sčasoma se med mnogimi stanovalci in zaposlenimi stkejo posebne, prijateljske vezi. To je starostnikom v največjo pomoč pri občutku domačnosti, kar pa je za prijetno bivanje in njihovo zadovoljstvo pri tem zelo pomembno.

V dobrih štirih desetletjih se je pri delu gotovo nabralo veliko lepih trenutkov pa tudi kakšna grenka izkušnja. Česa se boste najbolj spominjali?

Spominov je veliko, dosti več lepih kakor slabih. Povsod, kjer sem delala, sem s sodelavci imela prijateljske odnose, nekatere vzdržujem še danes. Na vsakem delovnem mestu sem se trudila delati kar najbolje, pacientom ali stanovalcem in njihovim svojcem sem skušala ponuditi največ, tako strokovnega znanja, nasvetov kot empatije in prijazne besede ali nasmeška. Mislim, da mi je to večinoma uspevalo. Najpogostejši stavek, ki sem ga slišala v vseh teh letih, je bil: Hvala, vam bo bog pri otrocih povrnil. Poskušala sem biti dobra sodelavka, strokovna medicinska sestra, dobra, poštena in iskrena vodja. Ob tej priložnosti moram javno pohvaliti vso zdravstveno negovalno ekipo, ki svoje zasebno življenje v veliki meri prilagaja službi. Vem, da je to na žalost specifika zdravstvenih poklicev, kar pa ni prav. Mogoče se ravno zato vedno manj mladih odloča za delo v zdravstvu ali vsaj v slovenskem zdravstvu. Prav tako naj izkoristim priložnost za javno zahvalo obema direktoricama, s katerima sem imela priložnost delati, za vso podporo, ki sem jo bila deležna od njiju. Če ni pravega sodelovanja na tej relaciji, potem je vse delo in ves trud tako na eni kakor drugi strani zaman.

Živite pri Svetem Duhu, z možem sta zgradila hišo in ustvarila družino. Kaj radi počnete in kaj boste počeli kot mlada upokojenka?

V mladosti sem počela vse mogoče, ukvarjala sem se z različnimi ročnimi spretnostmi, imela motor, pridobila vozniško dovoljenje kategorije C in E ter občasno uživala v vožnji s tovornjakom. Po poroki in rojstvu trojčkov so se moje prioritete popolnoma spremenile. Čim več časa sem želela in tudi sem preživela z družino. Zadnja leta se nam je pridružil nemški ovčar, ki nas zabava in kratkočasi, nas spremlja na pohodih in sprehodih. Zelo rada berem, igram tarok, se družim s prijatelji, nadvse pa uživam v obisku gledaliških predstav, oper, slikarskih razstav in koncertov. Zaradi zahtevnosti delovnega mesta ter vsega, povezanega s covidom, sem v zadnjem času res veliko stvari postavila na stranski tir. Za pokoj imam zato v mislih kar nekaj »projektov«, ampak če poslušam izkušene upokojence, ki se kronično spopadajo s pomanjkanjem časa, se bojim, da za vse ne bo dosti časa.