Od avgusta v Moskvi

Domžalčan Dalibor Stevanović od avgusta igra pri ruskem prvoligašu, ekipi Torpedo Moskva. Vezni igralec, ki je pri 21-letih odšel igrat nogomet v tujino in tam ostal.

S svojim razmišljanjem skoraj tridesetletni Dalibor Stevanović ruši stereotip slovenskega nogometaša, saj bi redno zaključil študij ekonomije – smer športni mene­džment, če se ne bi 'zgodila' ponudba, ki mu je spremenila življenje. Potem se jima je z Mirjano rodil sin Adrian, kar pa je bilo sploh odločilnega pomena, kako na­prej, saj mu družina veliko pomeni. Kasneje je dobil še hči Nikolino in družinica, če se le da, sledi očetu v tujino.

Ko je bil že v tujini, je še nekaj časa razmišljal, da bi dokončal študij, a v danem trenutku se to pač ni izšlo. Pravi, da pa to ne pomeni, da ga je opustil.

Nogometaša sedaj moskovskega kluba Torpedo smo srečali na letališču v Frankfurtu, ko se je vračal iz Jekaterinburga, kjer je s Torpedom že igral in so tekmo dobili. V Sloveniji je ostal le nekaj dni, kar sem izkoristila in se dobila z njim v domačih Domžalah.

Svojo nogometno pot je Stevanović začel v Domžalah, nadaljeval v Olimpiji, pa se spet vrnil v Domžale, potem pa je leta 2006 prišla ponudba za Real Sociedad v Španiji. Tu je ostal dve leti in igral še za španski Alaves. Sledil je izraelski Maccabi Petah Tikva, kjer klub ni izpolnjeval dogovorjenih pogojev in Stevanović je kmalu odšel na Nizozemsko, kjer je igral za Vitesse. Leta 2011 je bil tudi član ukrajinske nogometne ekipe Volyn Lutsk, zadnji dve leti in pol pa je preživel na Poljskem, kjer je igral za Śląsk Wrocław. Sedaj pa je slab mesec član ruskega prvoligaša Torpedo Moskva. Stevanović je pogodbo s klubom podpisal za tri leta.

»Torpedo sicer v Rusiji ta trenutek ni eden najboljših klubov, gledano zgodovinsko pa to je. Je zelo cenjen in stabilen klub.« Po slabih štirinajstih dneh od prihoda v klub je že igral svojo prvo tekmo. Prizna, da je bil kar malo presenečen. »Včasih ni tako. Vse je odvisno od trenerja, od same ekipe. Podpišeš pogodbo in čez nekaj časa mogoče prvo tekmo igraš petnajst minut, drugo pol ure …«

Stevanović je v stik z nogometom prišel zaradi očeta Stojana, ki je sicer igral mali nogomet, a bil strašen nogometni navdušenec. Takrat je bil Dalibor star pet let in pol. »Oče je bil namreč doma iz krajev, kjer je bil nogomet najbolj priljubljen šport. Tako da je bila njegova ideja, da me kot otroka usmerijo v nogomet. Kasneje mi je nogomet prirasel k srcu in sem nadaljeval. Najprej sem igral za Domžale, potem sem bil nekaj časa pri Olimpiji – takrat je imela Olimpija najboljši mladinski pogon v Sloveniji, danes ga imajo Domžale, nakar sem se kot sedemnajstletnik vrnil v Domžale, ki je bil sicer drugoligaš, vendar sem želel igrati za člansko ekipo. Po dveh letih in pol igranja pa je prišla ponudba od ekipe Real Sociedad. Imel sem še druge ponudbe, vendar so bile moje otroške sanje, da enkrat igram v Primieri Division, španski ligi. In v tistih letih je bila to daleč najboljša liga na svetu.«

Tovrstnega življenja, novega okolja, različnih nacionalnosti se je Stevanović navadil. »To postane neke vrste življenjska praksa.« Z jezikom tudi nikoli ni imel problemov. V Španiji so imeli v klubu to sploh zelo urejeno. Imel je individualne ure in jezik je hitro osvojil. Razmišljal je celo, da bi nadaljeval študij, a bi praktično moral pričeti od novega. Žal mu je edino, da se v času, ko je igral na Nizozemskem, ni naučil več nizozemščine: »Razumem jo, pogovorno pa nisem ravno dober. A ker tam pač vsi govorijo angleško – ampak res vsi – tako znanje nizozemščine ni bilo nujno.«

Čeprav morda izgleda, da je poklic nogometaša enostaven, temu ni ravno tako. V bistvu je Stevanovićevo življenje precej špartansko. »Izpolnjevati moraš pogoje, ki si jih podpisal v pogod­bi. Tu pa ne gre samo za trening. Že če tu izostaneš, moraš imeti tehten razlog. Je pa še kup stvari – ni ponočevanj, alkohola, komunikacija z mediji … Če se tistega, kar si podpisal, ne držiš, ti klub lahko enostavno enostransko prekine pogodbo.«

Če bi pred leti ne dobil ponudbe za Real Sociedad, bi morda doma vseeno ostal v nogometu, a običajno stremimo k temu, da si ustvarimo neko eksistenco, ko lahko od dela, ki ga opravljamo, normalno živimo. Zato pač slovenski nogometaši stremijo k igranju v tujini. Sicer pa slovenski nogomet prihodnost ima, vendar je razlika, ker ko obišče nogometni stadion skavt iz kakšnega tujega kluba, je prisotnih dvesto ali dva tisoč navijačev. »Slovenski nogomet ni slab, imamo ogromno talentov, kot država smo pa majhni. Je pa sicer super, da ima mlada reprezentanca dobre rezultate, ampak uspehe za slovenski klubski nogomet pa ustvarja članska reprezentanca.«

In življenje v Moskvi? »(smeh) Zelo drago. Prav čutiš, da si izven Evrope. Moskva sama po sebi je … ogromna. In res specifična. Tu ni mirnega življenja. Stalna gneča, hrup … Vse je 'na potenco', če lahko tako rečem. Je pa center, kjer treniram, fantastičen. Tri, štiri igrišča, eden z zelo dobro umetno travo. Tu pa sem bil kar pozitivno presenečen.«

V svojih željah za naprej je Stevanović skromen: »Da ostanem zdrav in tako čim dlje igram nogomet na najvišji ravni. Kje in kako, to pa prepuščam prihodnosti.«