Solidarnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 28. oktober 2007 / 06:00

V naravni nesreči, ki je nedavno prizadela nekatera območja Slovenije, se je pokazalo tudi nekaj, kar imamo lahko za srečo v nesreči, na kar smo lahko ponosni: pokazala se je neverjetna pripravljenost pomagati prizadetim. Pri tem so se še posebej izkazali gasilci, vojaki, številni posamezniki, podjetja, ustanove in - ne nazadnje - država ...

Slovenci smo že od konca 19. stoletja, ko je prišlo do zloglasne »ločitve duhov«, precej sprt narod. Pa ne samo na politični ravni, tudi na zasebni, sosedski, vaški … Zavist, pogosto stopnjevana do škodoželjnosti, je znana čednost rodoljubov iz doline šentflorjanske. Po drugi strani pa smo v istem času velikokrat dokazali, da znamo še stopiti skupaj, ko je to nujno potrebno. Tako je bilo zlasti v letih ob osamosvojitvi in ob nedavnih poplavah, ki so najbolj prizadele mesto in občino Železniki na Gorenjskem.

Pripravljenost pomagati je bila tako velika, da je marsikoga presenetila. Bila je tudi širokega razpona, od denarnih nakazil in blagovnih daril do osebne udeležbe pri delih na terenu. Pri odstranjevanju posledic poplav so se spet najbolj izkazali tisti, ki so po tem že dolgo najbolj znani – slovenski gasilci. Tem rodoljubom, katerih zavetnik je sv. Florijan, se marsikdo posmehuje in iz njih tudi ponorčuje. Zlasti tisti, ki se imajo za bolj »svetske« in »urbane« se radi pošalijo na račun teh »ruralcev«, udeleževati se njihovih veselic in parad pa se jim zdi pod častjo.

A gasilstvo niso samo parade in veselice. Ko se na jesen – zlasti oktobra, ki je mesec požarne varnosti – popelješ po slovenski deželi in mimo številnih gasilskih domov, opaziš povsod množico mladih gasilcev, od pionirčkov do odraslih fantov in deklet, ki v delovnih oblekah razvijajo cevi, razstavljajo opremo in se očitno na nekaj pripravljajo. Na tekmovanja, ki sledijo. Kar je pri tem najbolj važno, pa je tole: da imamo množično organizacijo, ki ne tarna o pomanjkanju članov, tudi mladih ne, in kjer so vsi pripravljeni še narediti kaj zastonj! Prav ta pripravljenost odzvati se klicu »Na pomoč!« je pri vsem skupaj najbolj spodbudna in občudovanja vredna.

Sicer pa je gasilstvo na Slovenskem nastajalo ravno v tistih časih kot ločitev duhov. Ljudje so sprevideli, da se bo stanje na nekaterih področjih izboljšalo le tako, če si bodo sami spomagali. Načelo samopomoči je temeljno načelo društev. Najprej so nastala gasilska, kmalu za njimi kulturna, pa telesno kulturna, sokoli, orli, planinci … Gasilska so slej ko prej na prvem mestu. Pri vseh drugih je pripravljenosti pomagati (si) v novejšem času manj, med gasilci je stalnica.

No, v nedavni nesreči smo, kot rečeno, skupaj stopili tako rekoč vsi. Mnogi so dali svoj prispevek, se udeležili dobrodelnih prireditev, izrazili pripravljenost, da pridejo v Železnike tudi sami, s krampom in lopato, a bi bilo vseh preveč. Ko smo nekateri že mislili, da imamo vojsko samo še zato, da jo pošiljamo v razne »mirotvorne« misije po bližnjem in daljnem svetu, so nas prijetno presenetili vojaki, ki so na terenu srčno in z vso opremo pomagali prizadetim domačinom. Tudi predsednik vlade je znova pokazal, da je mož, ki se dobro znajde zlasti v izrednih razmerah. Tistega torka, ko se v Železnike po glavni cesti sploh ni dalo priti, je prišel v poplavljeni Domel čez hribe in po stranskih cestah, in pozneje še dvakrat.

Kdor hitro da, dvakrat da. Idrijski Kolektor je sam od sebe in takoj nakazal na račun Domela 300.000 evrov! Dejanje in pol! Velika pa je tudi skupna vsota, nabrana iz manjših prispevkov. Spomnimo se Jezusovih besed iz evangelija (Mr 12,41-44), kjer pravi, da sta dva novčiča, ki ju je darovala uboga vdova, vredna več kot darovi bogatih. Več zato, ker »je dala od svojega uboštva vse, kar je imela«, bogati pa so le »vrgli od svojega preobilja«. Vatikan je iz tega evangeljskega duha razvil čisto posebno računovodstvo. Novčiči, ki jih darujejo milijoni ubogih med milijardo katolikov po vsem svetu, dajo v seštevku zavidljive vsote … Oh, že spet me je zaneslo, spet mi bo kdo očital »napade na Cerkev« (ki je darovala maše). Pa mi resnično ne gre za to, poudariti želim le veličino pravkar izkazane slovenske solidarnosti in iz nje izvirajočih darov!