Jenkova nagrada Mozetiču

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 4. november 2020 / 15:24

Pesniška zbirka Sanje v drugem jeziku je Branetu Mozetiču po sedemnajstih letih prinesla že drugo Jenkovo nagrado.

Kranj – Minuli torek, 27. oktobra, na dan, ko se je pred 185 leti v Podreči rodil pesnik in pripovednik Simon Jenko, bi v Kranju morali podeliti letošnjo Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko preteklih dveh let. Slovesnost s podelitvijo je bila zaradi aktualnih epidemioloških razmer in ukrepov ob tem sicer odpovedana, kljub temu pa so v Društvu slovenskih pisateljev seveda razglasili prejemnika Jenkove nagrade 2020.

Komisija za Jenkovo nagrado v sestavi Varja Balžalorsky Antić (podpredsednica), Andrej Ilc, Matevž Kos, Veronika Dintinjana in Kaja Teržan (lanskoletna Jenkova nagrajenka) je izmed petih pred mesecem nominiranih zbirk za najboljšo izbrala pesniško zbirko Sanje v drugem jeziku pesnika, pisatelja in urednika Braneta Mozetiča. To je njegova druga Jenkova nagrada, leta 2003 je bil namreč nagrajen za pesniško zbirko Banalije.

»Brane Mozetič v svoji najnovejši zbirki raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenese na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje. Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec/-ka z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj,« nagrajeno pesniško zbirko med drugim opiše predsednica žirije Varja Balžalorsky Antić. In kot je še zapisano v obrazložitvi k nagradi: »S Sanjami v drugem jeziku je pesnik dosegel presežek glede na svoje dosedanje ustvarjanje in ustvaril eno najbolj vznemirljivih pesniških knjig v zadnjem času.«

Nagrajenec je ob nagradi zapisal: »Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda kasneje sem pesmim dodajal sanje z živimi in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo, ali pa tudi ne.« Ob tokratni nagradi se v sporočilu spominja tudi prve nagrade: »Ko so me oktobra leta 2003 obvestili, da sem prejemnik Jenkove nagrade za zbirko Banalije, sprva temu nisem verjel. Spominjalo me je na šale, ki si jih je kdaj privoščila literarna srenja, da je sproščala svojo ponotranjeno homofobijo. Tedaj je bila ta nagrada eksces, prvič je bilo nagrajeno delo, ki je vsebovalo eksplicitne gejevske vsebine. Ne vem, ali je 17 let kasneje (skoraj čas za polnoletnost), kaj bolje. Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot takrat. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da Ministrstvo za kulturo poleg 23 organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.«

Podelitev je prestavljena na december oziroma za nedoločen čas, ko se bodo razmere izboljšale in bo ponovno mogoče zbiranje do petdeset ljudi v zaprtih prostorih.