Ustvarjajmo skupaj

Naročnica Gorenjskega glasa Maruša iz Škofje Loke je sprejela naš izziv in za rubriko Ustvarjajmo skupaj opisala, kako preživlja obdobje samoizolacije. Dolgčas ji, pravi, ni.

Kako preživljam to obdobje?

Ni mi preveč grozno, čeprav živim sama v stolpnici, a sem na več načinov povezana s svojimi domačimi, od katerih jih del prebiva v drugi občini, s prijateljicami in kolegicami, tudi kakšen kolega se najde.

Jutranji pogled skozi kuhinjsko okno, ko pripravljam zajtrk, na zasneženi Grintovec, Kočno, Storžič, obuja spomine na mladost, ko sem te vrhove osvajala – na Kočni sem bila tisti dan, ko se je na Brniku zgodila nesreča, ko je strmoglavilo letalo. Na Storžiču sem bila dvakrat v istem dnevu, ker sva s prijateljico zgrešili znak in kasneje srečali ljudi, ki so nama povedali, da sva na poti v Preddvor, najin avto pa je bil v Tržiču ... In še bi lahko pisala.

Branje časopisa, reševanje križank, klepetanje po telefonu mi vzamejo kar precej časa, da ne govorim o tem, koliko časa porabim za pripravo kosila, saj se vmes dogaja vse živo. S sorodniki obujamo spomine na otroštvo, s kolegicami »opravljamo« politike in njihove najave o omejitvah gibanja, treba je preskrbeti maske za v trgovino, saj nisem šivilja, itd. Urednica upokojenskega glasila Mi o sebi Društva upokojencev Škofja Loka ima vedno nove ideje za pisanje v naslednji številki, čeprav ne vemo, kdaj bo lahko našla pot do članov, a zadolžitve vseeno dobimo.

Precej časa porabim za dopisno igranje igre križemkražem na državni ravni, zdaj pa sem se pridružila še zagnanim Jeseničanom, ki so začeli nov turnir. Ni enostavno, je pa zabavno, saj moramo poskrbeti za možgane, da ne zakrnijo preveč, kajti Rozika (skleroza) je v naših letih pogosto na obisku, čeprav je nihče ne vabi.

Kronika, ki sem se jo namenila napisati o sedmih letih igre križemkražem v Društvu upokojencev Škofja Loka, pa kar čaka, čeprav imam o tem že zbranega že precej gradiva. Dve kolegici sta napisali zelo zanimivi pesnitvi, drugi so povedali globoke misli o našem tedenskem druženju, ki ga zdaj ni in ga pogrešamo, saj umovadba ali fizioterapija možganov (kot še rečemo naši igri križemkražem), zahteva kar nekaj znanja z raznih področij.

Pogrešam knjižnico in Bukvarno, kjer običajno dobim knjige z večjimi črkami, ki jih nimam na zalogi.

Trudim se, da ohranjam optimizem, da bo nekoč, upam, da kmalu, tole obdobje prikrajšanosti za marsikaj minilo. Veselim se srečanja s sinom in hčerino družino, pogrešam objeme obeh vnukov in druženje v živo z vsemi mojimi, ki jih ni malo. Vsem, ki ste mojo zgodbo prebrali, želim vse dobro!