Kdaj na terapijo?

Preden bo prepozno. Podobno kot pri zdravstvenih, telesnih težavah moramo ukrepati pravočasno. Najprej moramo premagati strah in sram, da sploh pomoč potrebujemo. Pogosto ne razločujemo svojih težav, ki so za psihiatra, in tistih, ki jih lahko rešimo s terapevti. Psihiatri pomagajo ljudem s psihičnimi motnjami, terapevti (vsaj zakonsko-družinski) pomagamo reševati težave, ki jih doživljamo v naših odnosih. Če je le možno, se otepamo pomoči za svoje psihično zdravje. Kot da je to nekaj sramotnega. Kadar se pokvari avto, ga peljemo k avtomehaniku. Če si zlomimo roko, gremo k zdravniku. Ko doživimo psihični zlom, je nujen obisk psihiatra. Večkrat so tudi tablete nujne, da se telo pomiri. To so skrajni primeri in takrat hitro ukrepamo.

Torej kdaj k psihoterapevtu? Ne šele takrat, ko postane življenje neznosno. Ne šele takrat, ko je minilo trideset let od življenja z alkoholikom. Preveč je bilo trpljenja. Precej prej moramo raziskovati, »kaj je v meni, da sem pritegnila v zakon alkoholika, in kaj je v meni, da sem pripravljena vse to prenašati. Prej moram, ugotoviti in sebi v prid ukrepati.« Življenje z alkoholom je izgubljena priložnost.

Ne šele takrat, »ko me je ženska nagnala in sem moral oditi iz njenega stanovanja. Prej sem večino prostega časa presedel pred računalnikom in televizijo. Z otroki se nisem ukvarjal, pozno sem prihajal iz službe, ji prinesel denar in mislil, da je to vse, kar potrebuje. Vedel sem, da nekaj ni dobro, pa sem mislil, da bo vedno potrpela.« Ločitev je največji stres v življenju. To lahko preprečimo.

Ne šele takrat, »ko mi šolska svetovalna delavka predlaga obisk družinskega terapevta. Prej pa moj otrok celo leto dobiva slabe ocene, izostaja od pouka, se pretepa. Prej moram ugotoviti, kako je mogoče, da mi je tako malo mar za mojega potomca. Saj je vendar moj sin. Če sam ne znam, mi bo terapevt pomagal postaviti meje lastnemu otroku. A mi mora res terapevt povedati, da je biti oče moja sreča?«

Ne šele takrat, »ko se moja pekoča bolečina v prsih poveča do neznosnosti in ko tablete več ne primejo. Telo me opozarja že precej prej, le jaz ga nočem poslušati. Ker že dolgo vem, da me ta notranja bolečina obvladuje, in ker vem, da je se to lahko pozdravi. Res je bedarija, da trpim še naprej.«

K terapevtu ne šele takrat, »ko so se mi porušili vsi pomembni odnosi. Starša me ne razumeta, mož me krega, otroci se mi posmehujejo, menjavam službe zaradi svoje konfliktnosti. Meni se bo zmešalo od porušenih odnosov, nikamor več ne pripadam.«

Tudi kadar se pravočasno odločimo za strokovno pomoč, je smiselno najprej doma preveriti, kaj lahko storimo sami. Terapije niso poceni, doma je iskren pogovor zastonj. Dejstvo pa je, da je moč naše podzavesti včasih prevelika.