Štajerka z »zlatimi« rokami

Ko je bilo Zofki Kokalj, rojeni Karner, dvajset let, je iz Maribora odšla na Gorenjsko, kot pravi, s trebuhom za kruhom. Živela in delala je na Visokem, kjer se je naučila izdelovati gorenjske avbe in zvijačke.

Bilo je 4. maja leta 1962, ko je mlada Mariborčanka prišla na Gorenjsko, natančneje na Visoko, kjer je sedem let živela in delala pri družini Likozar. »V rojstnem kraju nisem dobila zaposlitve, zato sem se prijavila na oglas za delo v gostilni pri Likozarjevih,« pripoveduje Zofka Kokalj, ki še danes, po 57 letih življenja na Gorenjskem, ne more prikriti svojih korenin. Izdaja jo prijeten štajerski naglas. Kasneje se je zaposlila v Oljarici, se preselil k družini Pikš, prav tako na Visokem, in ravno v tem obdobju se je naučila izdelovati avbe. Pojasnila nam je, zakaj in kako je do tega prišlo. »Opazovala sem dekleta, ko so se oblačila v narodno nošo, in zdela so se mi tako lepa in graciozna. Tudi sama sem želela biti ena od njih. Rada sem ustvarjala z rokami, zato me je prijateljica spodbudila in obenem tudi naučila osnov, ki so potrebne za izdelovanje tega edinstvenega pokrivala,« je pojasnila Kokaljeva in dodala, da ji je to obdobje prineslo še eno radost. »Ko sem odhaja na delo v Oljarico, sem na poti spoznala moža. Joža Kokalj je bil doma tu, v Britofu, kamor sem se primožila, kjer sem ostala in kjer živim še danes.«

Zofka Kokalj je bila samoukinja, učila se je iz izkušenj in ob opazovanju drugih izdelovalk avb. »Dejali so mi, da imam zlate roke,« je o svojem delu upravičeno dejala Kokaljeva. Pojasnjuje, da je v izdelavo avbe vloženih nemalo ur, tudi mesec dni intenzivnega dela. Vsak šiv in vsak vezaj sta narejena ročno. »Avba je sestavljena iz žametnega čelnika, na katerega je prišitih stotine malih perlic oziroma bleščic, oblikovanih v motive cvetja, klasja, srca in drugih, značilnih za Slovenijo. Čelnik je obrobljen s čipko, nad njim pa je tako imenovana kapa, izdelana iz nabranega materiala. Osnova za obliko avbe je model iz kartona, na katerega se tudi podpišem in napišem letnico izdelave,« je pojasnila Zofka, ki se ne spomni, koliko avb je v življenju naredila. »Nekoč veliko,« pravi in doda: »Danes pa morda le še eno ali dve na leto. Po njih ni povpraševanja. Veliko več pa je popravil. Prinesejo mi jih, da jih očistim, popravim, renoviram, s čimer pa je tudi veliko dela.« Dolga leta je Kokaljeva svoje avbe na ogled postavljala na različnih sejmih in prireditvah. Še danes zelo rada obišče Dneve narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku, kjer med opazovanjem parade točno ve, katero avbo so ustvarile njene roke.

Kot zanimivost nam je Zofka še povedala še, da je bilo nekoč veliko več avb izdelanih za tujino, predvsem Kanado in Belgijo, kot Slovenijo. Naročali so jih slovenski izseljenci, ki so najverjetneje s tem kosom oblačila želeli ohraniti stik z rodno deželo in obenem širiti glas o slovenski kulturni dediščini. »Ga ni Slovenca, ki mu ne bi zažarel obraz, ko si obleče narodno nošo. Zelo ponosno jo razkazujemo, kar je prav, saj moramo negovati in ohraniti svojo dediščino. Žal pa opažam, da nas je vse manj tistih, ki izdelujemo avbe. Med mladimi ni interesa. Razlog morda tiči v tem, ker nimajo potrpljenja, niso natančni in ne zmorejo več ur zbrano sedeti.« Zofki Kokalj pa ročno delo pomeni vse drugo kot napor. »Ustvarjanje z rokami me sprosti. Ko sem utrujena, mi vrne energijo in mi da nov zagon. V najtežjih časih, ko sem izgubila moža in taščo, tedaj se je ponesrečil tudi sin, sem se zamotila, da sem pozabila na tegobe. Tako ni bilo časa za jok.« Poleg avb je Zofka Kokalj izdelovala tudi zvijačke. Mimogrede je pojasnila, da zvijačko po tradiciji nosijo neporočena mlada dekleta, avbo pa poročene gospe. Pred več kot štiridesetimi leti je napravila zvijačke za Folklorno skupino Iskraemeco Kranj in njihove članice še danes s ponosom nosijo taiste zvijačke.