Po kvarnerskih otokih, 4. del

Po kratki plovbi smo pristali v majhni luki Tovarnele, od koder smo se povzpeli približno sto metrov visoko do mesta Lun. Od tam vodi cesta po ozkem in dvajset kilometrov dolgem polotoku z istim imenom. Na poti so nas spremljali nasadi oljk. Pravijo, da tod raste več kot 1500 oljk ter da so nekatere stare tudi do dva tisoč let. Po blagih klancih smo z lahkoto prikolesarili do Novalje. Med počitkom ob plaži smo ugotavljali, kako se je mesto Novalja razvilo. Še pred nekaj leti je bilo v njem le nekaj hiš, sedaj so zgrajena cela apartmajska naselja in bloki.

Do našega cilja v mestecu Mandre nas je čakalo še 15 kilometrov kolesarjenja. Edina pot do tam je speljana po glavni cesti proti Zadru. Kolesarjenje po glavnih cestah je vedno stresno, saj nikdar ne veš, kdaj bo mimo pripeljal kakšen manj pozoren voznik. Na srečo v tem letnem času in med tednom ni veliko prometa. Franci, ki v Novalji pogosto letuje, mi je povedal, da v glavni turistični sezoni kolesarjenje po glavni cesti sploh ni možno. »Včasih se je dalo kolesariti vsaj zgodaj zjutraj, a odkar so v bližini zgradili plažo Zrće, znano zabavišče za mlade, je jutranje pritiskanje pedal še nevarnejše. Takrat se namreč mladi vračajo z zabave in na cesti srečaš vse mogoče. Pogosto so mladi kričali name, ko so se z avtom peljali z zabave,« mi je zaupal Franci.

Ko smo zapeljali z glavne ceste, sem si kar malo oddahnil. A utrujenost tega dne se je že kazala in takrat je možnost za padce največja. Na majhnem, a strmem klancu nekaj kilometrov pred ciljem sta se dve kolesarki zapletli in Majda je padla in se udarila v kolk. Ob takih trenutkih je največja dilema, kaj storiti s ponesrečenim. Majda je sicer trpežna ženska in ne pokaže bolečine, a opazili smo, da težko hodi, kaj šele, da bi kolesarila. K sreči so bili v bližnji hiši dobri ljudje in so Majdo z avtom prepeljali do barke. Skupaj smo se odločili, da čez noč počije in zjutraj se odločimo, kako naprej. Bolečina je zjutraj nekoliko popustila, zato smo se odločili, da odplujemo do Lošinja, kjer bi poiskali zdravnika, če bi bilo potrebno.

Med plovbo nam je barba Ivo, najstarejši in najbolj izkušen član posadke ter nekdanji lastnik barke, razlagal, da je Kneža, s katero potujemo, stara 130 let in je bila zgrajena kot tovorna ladja, ki je vozila tovor med jadranskimi otoki. Ko so med otoki začeli voziti trajekti, so tovorne ladje izgubile delo. Mnoge od njih so takrat spremenili v turistične potniške ladje. Barka Kneža je bila med večjimi in najzanimivejšimi, kar smo spoznali tudi mi. A o tem morda naslednjič.