Sin me ne mara več

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 5. julij 2022 / 16:10

Predstavljajte si, da bi vam vaš najljubši vnuk dejal: »Babi, letos pa ne greš z nami na morje. Preveč revno se oblačiš, pa je mami potem sram zaradi tebe.«

Ko je Irma prvič slišala vnukovo prostodušno razlago, je besede vrgla čez ramo in o njih ni dosti razmišljala. Fantka, imel je šest let, jeseni je šel v šolo, je imela v varstvu, kar je prijokal na svet. Sin in snaha sta bila zelo zaposlena, v službo sta se vozila v Ljubljano, kar jima je vzelo precej časa. Po tihem je upala, da se bosta mlada dva odločila še za kakšnega otroka, a se ji je zdelo (vprašati si ni upala), da za »naročanje« otrok nekako nimata kakšne velike želje.

»Ko je bil mož še živ, sva imela veliko načrtov,« je pripovedovala.

»Po poklicu je bil pek, vsak večer je sedel na kolo in se odpeljal v deset kilometrov oddaljen kraj, kjer je delal v neki pekariji. Zjutraj je razvozil še kruh, šele potem se je vrnil domov. Pa ni šel spat, ni imel časa! Vzel je orodje, se preoblekel in ponovno sedel na kolo. Tokrat kot 'malar'. Kot zelo pridnega in natančnega pri delu so ga poznali daleč naokoli. Hodila sem v službo, skrbela za sina in za dom. Nikoli mu ni nič manjkalo. Žal sva z možem premalo ali nič govorila o tem, kako krvavo sva prislužila denar za vse, kar sva potem nudila sinu. Menila sva, da se to ne spodobi in tudi danes več kot toliko ne bi pogrevala tega, kar je bilo.

Ko je mož umrl, je bilo zelo hudo. Imela sem posojilo, ki sva ga vzela za vselitev v novo hišo, denarja ni bilo za položnice, kaj šele za plačilo sinove stanarine v Ljubljani. Bil je tik pred diplomo, nisem mu mogla reči, naj si najde kakšno zaposlitev. Poiskala sem si jo sama, začela sem čistiti v prostorih kmetijske zadruge in še po dveh lokalih. Nisem zaslužila veliko, a je šlo, saj sem kosila v šoli, kjer sem delala kot kuharica. Potem je sin diplomiral, se poročil, bilo mi je razumljivo, da sem mu odstopila hišo in se preselila v eno od učiteljskih stanovanj v bloku, nasproti šole. Tam sem bila le dobro leto, saj mi je umrla sestra, ki ni imela otrok. Njen mož me je prosil, če pridem živet k njemu. Bil je težak sladkorni bolnik in je potreboval nekoga za nego. Potem se je rodil vnuk, bila sem presrečna. Zjutraj, ko sem šla v službo, sem ga peljala v vrtec, prišla iskat in pri meni je bil največkrat do večera. Bilo je naporno, saj je bil svak pogosto zelo nemogoč in sam ni vedel, kako bi mi nagajal. A sem vztrajala, saj sem vedela, da bo po njegovi smrti hiška moja. Pa še navadila sem se nanjo.

Zaradi načina življenja, ki sem ga živela, nisem imela veliko časa zase. K frizerju sem šla, ko je bilo nujno, po kakšno novo oblačilo pa prav tako.

Pomembneje mi je bilo, da tistemu, ki ga imam najraje na svetu, dam vse, kar le lahko. Rokiju tistih besed, ki so me ponižale, nisem zamerila, še manj njegovim staršem. Bila sem prepričana, da je nekaj narobe slišal.

Konec avgusta so me povabili na zabavo pred vstopom v prvi razred. Prišli so tudi snahini starši, preprosti ljudje, z njimi sem se zelo dobro razumela. Lepo smo se imeli, pekli smo meso na žaru, se veliko smejali in poslušali snahinega očeta, ki je znal pripovedovati šale.

Da so imeli čez teden dni še eno zabavo, sem izvedela slučajno. V službi. Naš šef kuhinje je namreč kuhal za povabljene, več kot trideset jih je bilo. V ponedeljek me je vprašal, zakaj me ni bilo, jaz pa sem ga gledala kot tele v nova vrata. Pojma nisem imela, o čem govori. Med povabljenimi so bili tudi snahini starši, prijatelji, celo nekateri njeni sorodniki. Gostom so se zlagali, da ne morem priti, ker se slabo počutim. Ko bi si vsaj izmislili kaj drugega, saj me je potem vsak, ki me je srečal, spraševal, kaj mi je.

Ne morem povedati, kako me je prizadelo! Ko je sin prišel v ponedeljek po Rokija, sem ga vprašala, zakaj me niso povabili. Izmotaval se je, da so me, teden dni prej. Molčala sem, preveč mi je šlo na jok. 'Žena je delala sezname!' se je izmotaval. To, da je valil krivdo nanjo, sem mu pa res zamerila! Prvič, kar pomnim, sva se razšla brez pozdrava in brez objema.

Naslednji dan sem po službi samodejno zavila še v vrtec. Še dvakrat, trikrat ga grem iskat, potem pa bo postal šolar! Kako hitro teče čas, sem razmišljala. Njegova vzgojiteljica mi je pritekla nasproti, bila je rdeča v obraz, videlo se je, da je v veliki zadregi. 'Rokijeva mamica je naročila, da bo sama prišla ponj!' Obstala sem kot vkopana, z odprtimi usti. Mislila sem, da se bom vdrla v tla od sramu. Roki, ki je pokukal skozi vrata, me je verjetno slišal, razširil je roke in pritekel k meni. Ne vprašajte me, kako hudo mi je bilo, ko sem mu razložila, da ne more iti z menoj, da pride ponj mami. 'Še nikoli ni, pa tudi danes je ne bo!' je trmaril.

Sin je z menoj pretrgal vse stike. Brez razloga. Na srečo sva se z Rokijem srečevala v šoli, iskreno mu je bilo hudo, ker mu mami ni dovolila, da bi prihajal k meni. Držala sem ga za roko, ko je šel k zobozdravnici, sedela sem v prvi vrsti, ko je nastopal na proslavah, in mu ploskala. Za svoja leta je bil zelo odrasel in zelo resen. Preresen. Včasih mi je razlagal, da bo nekoč imel restavracijo, jaz pa mu bom pomagala kuhati. Vedela sem, da so to le sanje, kajti doma so imeli z njim bolj pomembne načrte.

Upokojila sem se, ko je bil v sedmem razredu. Po pouku je, četudi je bil že velik fant, še zmeraj na skrivaj prihajati k meni. Ostajal je do štirih, ko je sedel na kolo in se odpeljal domov. Pomagal mi je pri negi svaka, ki je bil takrat že zelo nebogljen, predvsem pa nepokreten.

Letos bo maturiral, ima že avto, ne mine dan, da se ne bi vsaj za minuto oglasil. Vedno bolj je podoben sinu in tudi zato me še toliko bolj boli srce, ko razmišljam, kaj je pičilo mojega lastnega otroka, da me ne mara več. Kdo drug bi na mojem mestu krivil snaho, jaz je ne. Če bi bil sin kaj vreden, bi se ji postavil po robu. Veste, čisto nobene slabe vesti nimam, ker vnuka nisem nagnala, kot mi je bilo ukazano, ko se je pojavil pri vratih! Otrok ne potrebuje denarja, potrebuje iskreno ljubezen in nekoga, ki mu jo tudi pokaže.«