Srce narekuje, roka piše

"Srce narekuje, roka piše, pesmi preproste, v šopek izriše," je verz, s katerim je 86-letna Marija Grobovšek iz Zgornje Kokre pospremila izdajo svoje prve pesniške zbirke z naslovom Spomini.

Zgornja Kokra – »Pesnikov je na slovenski zemlji kot »zvezd na nebu, kot peska na morski obali«; pravo abrahamsko potomstvo! ... Ena zvezda in en kamenček je Marija Grobovšek. Lep, gladko izbrušen, skrit v grapi menda najdaljše slovenske vasi. Ko bi bila učiteljica, pa ni bilo denarja za šolanje, pravi, zdaj pa so te moje pesmi tako zelo preproste … Kot da bi visoka vrednost poezije pritekala iz šolskih učilnic?« je v uvod zbirki Marijinih pesmi napisala pisateljica Berta Golob in dodala: »Njeni stihi o naravi, cvetju, drobnih rečeh, o fantovski pesmi, poletnem večeru, dehtečem nageljnu, Justinini hišici, romanju, domači cerkvi, o praznikih, svatbi, avemariji, snidenju in poslavljanju, veselju in bolečini, o pomladi in jeseni in še o čem povsem vsakdanjem so njen dar nazaj v Božje roke. V tihi želji in potrebi pa tudi dar ljudem. Skrbno zapisane v zvežčiču, kakršnih ni več, se oglašajo preproste, nezahtevne in netekmovalne.«

Marija je prve pesmi napisala še kot dekle, vseskozi jih je pisala tudi potem, a jih je, kot pravi, tudi veliko požgala. Ne zato, ker ji ne bi ugajale, ampak zato, ker se je pogosto spraševala, le kaj ji bodo. Ko jih je slišal tudi Franci Petrič, odgovorni urednik Družine, se je porodila zamisel, da bi jih izdali v pesniški zbirki. Knjižica z naslovom Spomini je pred kratkim zagledala luč sveta. Javno so jo predstavili v petek zvečer v kokrški osnovni šoli, kjer so kulturni dogodek popestrili citrarka Francka Šavs s pevkama Ano Valjavec in Marijo Bergant (glasbena skupina Planika) in recitator Andrej Krč. »Kako lepo je bilo?! Z nami je bila Berta Golob, škoda je, ker ni mogel priti tudi Franci Petrič,« je Marija sijala od zadovoljstva, presenečena tudi nad tem, koliko ljudi se je zbralo na predstavitvi.

Marija se je rodila leta 1924 v Kokri mami gospodinji in očetu kovaču. Nikoli ni bila zaposlena, delala je doma, kjer so imeli kravo in pujska, pa na kmetiji pri stari mami, na kmetiji v Žlebeh … V zakonu z možem Francem sta se ji rodila dva sinova, Brane in Zvone. Že osemindvajset let je vdova, sama živi v hiški, kjer si krati čas tudi s pisanjem pesmi. V veliko veselje so ji rože, polno jih ima, rada dela v vrtičku, rada gre tudi na sprehod. »Če bi ljudje vedeli, koliko lepega je v naravi, bi jo bolj spoštovali,« pravi in doda, da se med vsemi letnimi časi najbolj veseli pomladi. »Kaj je lepšega na svetu, kot dehteča se pomlad. Kdo bi vas ne ljubil, ptički, kdo ne imel bi cvetja rad?« je zapisala v eni od pesmi.