Dalmatinec v Kranju

Na domu v Britofu pri Kranju me pričaka v beli obleki. Pove, da jo vedno obleče ob svečanih priložnostih. In teh v njegovem življenju ni bilo malo. Mate Bečić, po rodu Splitčan, je postal znan Kranjčan. Svoj poklicni vek je v Kranju preživel kot sodnik za prekrške in mnogim »prekrškarjem« je pomagal stopiti na pravo pot. Tu si je ustvaril družino, dvajset let je vodil Vaterpolski klub Triglav in širil prijateljstva med Gorenjsko in Dalmacijo.

Pred dnevi se je Mate Bečić, postaven Dalmatinec pri osemdesetih, odpravljal na krajše počitnice v rojstni Split – da ob okroglem jubileju tudi s kranjskimi klobasami pogosti prijatelje iz mladih let.

Kranjske klobase Dalmatincem? »Vsakič, ko se vračam v Split, so v mojem kovčku obvezno Arvajeve kranjske klobase, saj jih moja tamkajšnja druščina pričakuje od mene. Te so vedno del naše ''fešte'', na kateri seveda ne manjka tudi raznih dalmatinskih dobrot,« dileme okrog prislovične povezave Dalmatincev z ribjimi jedmi razjasni Mate, ki se sicer redno, vsaki dve leti, srečuje tudi s »klapo« Dalmatincev, večinoma maturantov splitske klasične gimnazije, ki so med letoma 1954 in 1964 študirali v Ljubljani. Gre za generacijo, rojeno v letih tik pred drugo svetovno vojno. »Med nami so pravniki, ekonomisti, geodeti, inženirji …, kopica ljudi, ki je kasneje v svojem poklicu dala veliko tako Sloveniji kot Dalmaciji. Kadar se srečamo, obudimo tudi spomin na tiste ''klapaše'', ki jih ni več med nami.« Vsa leta je tudi dejaven član društev Hrvatov v Sloveniji.

Mate Bečić je med Kranjčani znan kot tisti sodnik za prekrške, to delo je opravljal ves svoj poklicni vek, ki ni zgolj kaznoval, ampak je »prekrškarjem« vedno znal tudi prisluhniti in jih spraviti na prava pota. Bil je ustanovni član in prvi predsednik Vaterpolskega kluba Triglav Kranj, od leta 1974 do 1980 tudi Vaterpolo zveze Slovenije, bil v nekdanji Jugoslaviji funkcionar v državni vaterpolski zvezi. Še posebno pa je ponosen, da je v tem času dal pobudo in potem bil v vlogi direktorja in organizatorja šestih superfinalov Evrope v vaterpolu v Ljubljani. Vsakoletno vaterpolsko klubsko tekmo najvišje ravni je pripeljal v Slovenijo – in ta je bila kar šest let v koledarju evropske vaterpolske federacije. »Ne, vaterpola nisem nikoli igral, bil pa sem nogometaš,« pove Mate.

Nogomet ga je pripeljal na študij

V letih po vojni so vsi fantje želeli igrati nogomet, številna družina Bečić je stanovala blizu Hajdukovega nogometnega igrišča, pa se je na treninge javil tudi Mate. Znani splitski trener Luka Kaliterna mu je po preizkusih dejal: »Hajde, kvragu doma. Vidiš, da imaš velike noge ka lopate. Od tebe nikad neče biti igrač.« (Pojdi domov, saj vidiš, da imaš noge velike kot lopate. Iz tebe nikoli ne bo nogometaš.) Žalosten se je vpisal v sosednji klub Dalmatinac. Ko so mladinci slednjega večkrat premagali Hajdukove vrstnike, ga je opazil taisti trener in ga povabil v prvi splitski klub z besedami: »Sada znam, da i velika noga dobro igra balun. Bit češ dobar centerhalf.« (Zdaj vem, da tudi velika noga dobro brca žogo. Dober osrednji branilec boš.)

Prav nogomet ga je leta 1958 pripeljal tudi v Ljubljano, saj se je ob tem, ko je podpisal pogodbo z NK Odred (predhodnik današnje Olimpije) lotil tudi študija prava. »Imel sem štipendijo in stanovanje. Leto dni sem bival v hotelu Turist, potem pa na Trubarjevi ulici v domu delavcev v gostinstvu. Spomnim se, da so mnogi Splitčani, ki so prihajali v Slovenijo, najprej spali pri meni. Moje dekle in kasneje žena Ina, prav tako Splitčanka, je študirala v Zagrebu. Bila je moja velika ljubezen še iz gimnazijskih let,« mi razloži, ko ga podrezam s tako imenovanimi galebi, lepimi in postavnimi fanti iz Splita, ki so bili pravi magnet predvsem za turistke. Da je to fazo fantovskega odraščanja preskočil, doda v smehu.

Študijska leta v Ljubljani so bila za Mateta lepa. Imel je štipendijo, pri krojaču si je za ceno prestopa v nov klub lahko naročil obleko, med potjo na tekme po Jugoslaviji je na vlaku običajno študiral za izpite in tako tudi redno doštudiral. Njegovo življenje so bili delo, študij, nogomet, kasneje pa je tudi dekle prišlo na študij v Ljubljano. Njegova sošolca sta bila Milan Kučan in Miro Cerar starejši. Prvo službo je dobil v Kranju in jo opravljal vse do upokojitve.

Mate je znal s »prekrškarji«

Ko je prišel v Kranj, se spomni, da je bila meglena jesen. Nekaj povsem drugega kot sončna Dalmacija, a se je z leti privadil. Ko hodiš v službo, si poročen, imaš družino, ni pomembno, kjer živiš, ampak da shajaš kolikor toliko solidno. »Po več letih sem prišel do točke, ko mi je lepo tako v Kranju, tu doma v Britofu, kot v rodnem Splitu. Tu v Sloveniji živim med svojimi, dobro se razumem s sosedi, tudi Kranjčani so me lepo sprejeli, prav tako pa redno odhajam med svoje sorodnike in mladostne prijatelje v Split. Pa tudi Dalmatinci so radi hodili k meni na obisk,« pripoveduje Mate.

Lahko bi rekli, da je kot sodnik za prekrške zaslišal skoraj tri četrtine Gorenjcev, marsikoga po večkrat. Imel je tudi svoje – sam jih imenuje klienti – na katere je pazil kot laični terapevt, da se niso vdajali alkoholu. Mnoge je namesto v zapor poslal na zdravljenje – in dokler niso prišli nazaj, so postopki zaradi njihovih prekrškov na sodišču mirovali. Dostikrat so bile potem sodbe zelo blage ali pa jih sploh ni bilo, saj bi bila po Matetovem mnenju kakršna koli kazen za nekoga, ki je pokazal voljo za spremembo življenjskega sloga, nesmiselna. Sodeloval je v Klubu zdravljenih alkoholikov Kranj.

Vseskozi se je ukvarjal s športom, po Odredu je igral še za Slovan, na kratko tudi pri kranjskem Triglavu, a v klubu takrat niso bili odprti za novosti, ki jih je predlagal, zato se je kot funkcionar priključil vaterpolistom. »Peter Didić je bil trener, jaz predsednik kluba, oba Splitčana. Kot tandem sva delovala kakih dvajset let in marsikdo nama prizna, da sva prav midva ''kriva'' za vzpon kranjskega vaterpola,« se spominja Bečić, ki je v Kranj pripeljal tudi balkansko prvenstvo v vaterpolu. »Slikar Zmago Puhar je bil moja desna roka, risal je vse transparente, oglasne table, plakate … Organizirali smo tradicionalni ples vaterpolistov, na katerega sta prišla tudi prijatelja igralec Boris Dvornik in režiser Miljenko Smoje iz takrat popularne nadaljevanke Naše malo mesto.«

Ponosen na svojo družino

Mate je bil zadnji, kot pravi nenačrtovani, izmed osmih otrok in je dobil ime po očetu. Da nobeden od njih ni šel med ribiče, vsi so doštudirali in vsi starejši so mlajšim pomagali pri študiju. »Bili smo vedno solidarni eden do drugega.« V zakonu z Ino sta se jima rodili hčeri Žana in Nataša, poročena Kapetanović. Ponosen je na vnuka Petro in Ivana, na obisk k pradedu pa radi pridejo tudi pravnuki Ivan in Viktor ter Ina. Vsako poletje in tudi kdaj med letom pa Bečići štirih rodov odhajajo tudi v domačo hišo v Split.

Ko ga vprašam, kdo so njegovi v nogometu – »Bili« iz Splita ali bordo rdeči s kranjskega stadiona – mi diplomatsko odgovori, da navija predvsem za dober nogomet in seveda za slovensko reprezentanco. »No, splitski ''Bili'' bodo vedno moji,« le doda.

Gorenjske se je kar navadil, tudi pogleda na gore namesto na morje – čeprav ga hoja v hribe razen v mladih letih nikoli ni preveč mikala. Tudi pri častitljivih osemdesetih se počuti dobro. »V sebi imam neki duševni mir, užival sem v mladosti in to znam tudi v starosti. Pomirjajo me tudi dobri odnosi v družini, dobro se počutim med sosedi v Britofu in prijatelji v Splitu – še vedno imam veselje za ''đir do pjace'' (sprehod do mestnega korza).« Tudi v Kranju se rad sprehodi v mesto. Parkira na Hujah, gre čez most do Braneta v trgovini Krajček, včasih se na pijači na Pungertu dobijo s športniki, nekdanjimi vaterpolisti ...

Ker je žena žal pokojna, hčeri pa sta se odselili, v svoji hiši živi sam. Kot pravi, so tri stvari stalnica njegovega vsakdana: »Spremljam vsa dogajanja v državi, od politike do pravosodja in lokalne uprave. Želim biti na tekočem. ''Pro bono'' nudim pravno pomoč tistim, ki nimajo denarja za odvetnike, pa me prosijo, da jim pomagam. Starejši ljudje mi prinašajo različno upravno in sodno pošto, naj jim pojasnim, za kaj gre. Obiskujem svoje prijatelje in znance, ki so bolni in so doma ali v domu starejših. Veseli so mojih obiskov. Spoštovanje do sorodnikov, prijateljev, znancev, sosedov, ljudi nasploh mi veliko pomeni.

Pri osemdesetih večkrat razmišlja za leta nazaj in upa, da je bil kljub službi sodnika za prekrške vedno dober za ljudi. To mu konec koncev ob naključnih srečanjih z zahvalami potrjujejo tudi mnogi Kranjčani in Gorenjci.