Danes Kris in Gal, jutri pa ...

Besedilo: Suzana Podgoršek Kovačič
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 21. oktober 2019 / 08:56

Slovenci znamo stopiti skupaj in iti čez vse mogoče razprtije vsaj (ali največ) v dveh okoliščinah: ko je treba biti solidaren in pomagati nemočnim, šibkejšim ter pri podpori uspešnim športnikom, ki so si pot do najvišjih nazivov seveda prigarali sami. Prav nič nisem dvomila, da bomo prebivalci Slovenije zbrali neverjetnih 2,3 milijona evrov za še ne dveletnega Krisa, ki se spopada z redko gensko mišično-žilno boleznijo. Na ameriškem trgu se je pojavilo drago, edinstveno zdravilo za to bolezen, ki pa znotraj EU še ni registrirano, zato tudi ni (ne more biti) pokrito iz blagajne Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Kris pa mora zdravilo prejeti do dopolnjenega drugega leta starosti, da naj bi to učinkovalo. Stiskamo pesti, da se najbolje izide za nasmejanega fantka v živobarvnih črtastih pajkicah – ta posnetek se mi je zares vtisnil v spomin, kajti tudi žive barve so upanje.

Obenem se odpira več vprašanj, tudi kakšna je naloga države v takem primeru. Najprej moram razočarati kritike, in priznam, ta podatek je presenetil še mene, da ZZZS v zadnjih letih odobri približno 83 odstotkov vseh vlog za napotitev v tujino. Do tega so upravičeni zavarovanci, ko so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa utemeljeno pričakujejo ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Lani je bilo denimo odobrenih 514 vlog in v ta namen izplačanih skoraj osem milijonov evrov. Vsega se v Sloveniji kljub vrhunskosti na mnogih področjih pač ne da opraviti. Zavarovane osebe so bile največkrat napotene v Avstrijo, Nemčijo in Italijo, sledijo Francija, Češka in Srbija. Storitve, ki so bile najpogosteje opravljene v tujini, se nanašajo na področje zdravljenja epilepsije, srčne kirurgije, različna kirurška zdravljenja in stereotaktično obsevanje s t. i. metodo cyber knife ter v zvezi s tem povezanimi pregledi. Bolj kot zavrnjene vloge (bi se sicer dalo razpravljati tudi o tem) skrbi skupina prebivalcev, rečem jim »prezrti«, ki sploh ne (iz)vedo, da imajo npr. možnost zdravljenja v tujini. Žal pogosto zgolj zato, ker so preslabo opremljeni z informacijami iz različnih razlogov. Živimo pa v času, ko mora vsak bolj kot ne poskrbeti zase. In kaj lahko se zgodi, da »prezrti« zaupajo leporečju, posameznikom in društvom brez ustreznih referenc (o tem smo tudi že pisali), ker so jim ti obljubili, kot se je tudi že izkazalo, lažno pomoč. Beseda pomoč pa ima svojo strašno moč, kajti vliva (za)upanje. A še enkrat vprašanje: kaj je glavna naloga države? Vredno razmisleka, pobud, sprememb tudi na tem občutljivem področju, ki združuje zdravje in dobrodelnost.