Kako mlade navdušiti za učiteljski poklic

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. oktober 2019 / 16:34

Za boljšo šolo (43)

Pred dnevi smo zasledili informacijo, da nam v približno desetih do petnajstih letih grozi veliko pomanjkanje učiteljev, zato bi morali takoj sprejeti določene ukrepe za pridobivanje in šolanje mladih učiteljev. Najprej pa bi morali ugotoviti, kaj mlade odvrača od dela v šoli. Pomemben razlog so zagotovo v javnosti razširjene posplošene govorice, da so razmere po šolah skorajda nevzdržne. Permisivno vzgojeni otroci poznajo samo pravice in nič dolžnosti. Preveč zaščitniški starši se vtikajo v delo učiteljev in prihajajo v šolo na govorilne ure skupaj z odvetniki. Učitelji se dušijo v birokratskih postopkih in preveč natrpanih učnih načrtih in nimajo časa za vzgojo otrok. Za svoje zahtevno delo so premalo plačani in nimajo možnosti kariernega napredovanja. Logično, noben razumen človek ne bo izbral poklica s tako negativnim opisom delovnih razmer. Pa vendar občasno v javnosti zasledimo tudi drugačna mnenja, izraze veselja in navdušenja zadovoljnih učiteljev, ki uživajo v svojem poklicu. Ti so zdravo samozavestni in trdno prepričani, da kvalitetno opravljajo svoje delo, kar se vidi iz učnih rezultatov njihovih učencev, imajo dobre odnose z otroki, so tako pri učencih kot starših spoštovani in se dobro razumejo tudi s svojimi sodelavci. Žal se zadovoljni učitelji preredko oglašajo in ne povedo, da opravljajo najlepši poklic na svetu. Nedavno je uspešna in priljubljena učiteljic po štiridesetletnem delu v šolstvu rekla, da so se družbene razmere sicer spremenile, otroci pa ostajajo enaki. Hlepijo po dobrem in srčnem učitelju. Če bi takšne učitelje večkrat povabili k besedi, bi se zelo spremenila javna podoba slovenskega šolstva. Če hočemo prevladujoče negativno mnenje o razmerah v šolstvu preokreniti v pozitivno smer, ki bo privlačila bodoče učitelje, moramo najprej raziskati dejansko stanje in ugotoviti, kaj in koliko učiteljev v resnici motijo sedanje razmere. Mogoče se bo izkazalo, da jih ni veliko, so pa najbolj glasni, in še v teh primerih vzroki za nezadovoljstvo tičijo v slabši usposobljenosti za zahtevno delo v šoli. Vprašati se bo treba, ali kadrovske šole dovolj dobro pripravijo mlade učitelje na zahtevno delo z učenci in starši in ali se vsi učitelji v resnici ves čas izobražujejo in izpopolnjujejo. So res pravi ljudje na pravih mestih? Tudi glede očitkov staršem, da se vtikajo v delo učiteljev, bi bilo treba konkretno preveriti, koliko staršev se pritožuje in grozi z odvetniki in ali je bil njihov poseg upravičen. Nadalje je treba pregledati šolsko administracijo – je v resnici potrebna in smiselna ali pa se učitelji pritožujejo zato, ker teh opravil ne marajo? Vsekakor pa je nesmiselna vsesplošno razširjena izjava, da zaradi birokracije v šolah ni časa za vzgojo. Vzgoja pač ni dejavnost, ki bi se merila v času, meri se v besedah, dejanjih in odnosih. Prav tako je vprašljiva trditev, da učitelj ni avtonomen. Govorimo o strokovni avtonomiji, ki se kaže v izbiri učnih gradiv in metodah poučevanja. Na tem področju je popolnoma svoboden. Mogoče kdo pogreša avtonomijo pri vzgojnem delovanju, da bi lahko ukrepal in kaznoval po svoje … Tu pa vsakršno samovoljo omejujejo vzgojni načrt in šolska pravila, dogovorjena med učenci, učitelji in starši. Tudi plače so v šolstvu solidne in primerljive z enako izobraženim kadrom v drugih dejavnostih. Dajmo torej besedo zadovoljnim učiteljem!