Franc Drolc na domačem dvorišču v Motniku, 2007 (Foto: Miha Naglič, Boris Dolničar)

Ta žlahtni kulturnik

Umrl je Franc Drolc (1939-2012), slovenist, prešernoslovec, pesnik, prevajalec, urednik, publicist in bibliotekar, tudi nekdanji sodelavec Gorenjskega glasa in naših Snovanj. Njegovemu spominu posvečamo to stran.

Enkrat smo se menili, a ne dovolj zares zmenili, da bomo šli, ko bo dr. Olof v Kranju, skupaj na kosilo. A se, žal, to ni zgodilo. Zdaj gospoda Drolca ni več in je zares prepozno. No, brali ga bomo pa še, njegovi zadnji knjigi sta res žlahtni kulturniški brevir. Evridika 80 Pridi, molila bova, drugače ne hodi: tu ni ne milosti ne naročja. Odhajal boš vsakokrat bogatejši za novo kapljo gorja. Greh tvoj je strašen: klical si me sredi groze noči, in to po imenu! Pridi, molila bova. (Meseci globoke rose, 2010)

Franc Drolc, za domače in za prijatelje Frane, se je rodil 21. junija 1939 v Motniku. Tu je hodil v osnovno šolo, na nižjo gimnazijo na Vranskem, v gimnazijo pa v Kamniku. Slavistiko je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tu je 1962 diplomiral z nalogo Slovenska radijska igra 1949-61. V letih 1964-66 je bil lektor slovenščine na Jagelonski univerzi v Krakovu, 1966-69 pa na Vseučilišču v Zagrebu. Pozneje je bil tri leta tudi lektor v Trstu in 19 let v Celovcu, kamor se je na delo vozil enkrat na teden. Krakovska leta je označil za intelektualno najbogatejša, zagrebška pa sploh za najlepša v svojem življenju. Leta 1970 je postal vodja Študijske knjižnice v Kranju in v njej delal več kot tri desetletja, do upokojitve (2003). Napisal ali uredil in objavil je vrsto knjig, pesmi, člankov, prevodov. Skupaj s Francetom Pibernikom je urejal zbirko Prešernova pot v svet, v kateri je izšlo osem dvojezičnih izborov Prešernovih pesmi. Po očetu, ki je bil organist ter odličen amaterski igralec in režiser, in po materi, ki je bila cerkvena pevka, je podedoval posluh in se navzel tudi teh veščin; med drugim je igral v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in pel pri cerkvenem zboru na Zlatem polju v Kranju, dostikrat tudi na motniškem koru. Po nastopu službe v osrednji gorenjski knjižnici je namreč ves čas živel razpet med Kranjem in rodnim Motnikom. Mestna občina Kranj mu je leta 2000 podelila Veliko Prešernovo plaketo. Umrl je 3. aprila 2012 v svojem stanovanju v Kranju, pokopali so ga v rodnem Motniku, na veliki ponedeljek, 9. aprila. Ob slovesu sta mu spregovorila prijatelja in sodelavca prof. France Pibernik in nemški slovenist dr. Klaus Detlef Olof, rojakinja Ančka Podbevšek, predsednica motniškega društva Utrip pod lipo domačo, in sestra Marina Drolc, s katero sta bila zelo povezana in je zanj v času njegove bolezni največ skrbela.

 

V zadnjih letih je pokojni izdal dve knjigi, dragoceni zanj in za nas. Prva je Trenutki tišine za Prešerna (izdal Gorenjski muzej, Kranj, 2009). V knjižici so njegovi nagovori, ki jih je imel od leta 1983 ob vseh obletnicah pesnikove smrti v Prešernovem gaju v Kranju. Pa navedimo odlomek iz tistega, ki ga je imel 9. februarja 2001. V njem je Pesniku osebno poročal o prevodu njegovih pesmi v kitajščino. »Spoštovani ljubitelji Prešerna!« /Tako se začno vsi nagovori./ »Predsinočnjim smo na Tomšičevi v Ljubljani v prostorih Društva slovenskih književnikov dali v roke literarnega občinstva v seriji dvojezičnih izdaj Sonetnega venca slovensko-kitajsko knjižico s to osrednjo Prešernovo pesnitvijo. Prireditev se je dogodila v prav komorni zasedbi in v popolnem medijskem brezvetrju ter je izzvenela v svečano in pretresljivo sklepno branje Prešerna po nemško in po kitajsko. Gospa s Kitajskega si je želela prebrati Magistrale, prisotni pa smo jo spremljali po natisnjenih pismenkah besedila: s kadencami je prekinjala enote kvartetnega in tercetnega dela Magistrala in - začudeni nad nerazumljivostjo ubeseditve - smo prisotni razumeli, kot da je bilo povedano po naše, poslednji verz 'In gnale bodo nov cvet bolj veselo'. Dopolnilo se je spoznanje iz evangelija po Luki: 'Mi pa smo bili priče teh stvari.'«

 

 

Svoje življenje in delo pa je povzel v knjigi z naslovom Meseci globoke rose (samozaložba, Motnik, 2010). Knjiga ima štiri dele. V prvem so mladostne in poznejše pesmi, v drugem izbrane študije in članki (nekaj tudi iz Gorenjskega glasa in Snovanj), v tretjem obsežen intervju (na 80 straneh), ki sta ga naredila s Francetom Pibernikom, v četrtem izčrpna bibliografija. Predzadnje vprašanje intervjuja se glasi: »Tvoja pesniška mapa sicer leži zaprta v miznici, a ni prazna. Na poseben način izstopa motiv Evridike: kaj pravzaprav zaobjema ta skrajni intimni lirični cikel?« Odgovor: »Evridika je svečenica. Vsa obredna je, zato tudi privlači. Bila je iz antičnega sveta, zato je bila drugačna od Bojanove Ajdinje. Bila je vsa zemeljska in moja, le da sem moral spoznati, da ni niti zemeljska, ne moja. Zmeraj mi je prinašala pridih božjosti, jaz pa ji nisem mogel vračati kaj drugega kot desetletja zvestobe, kar je vedno cenila. Včasih so se predstave tudi zamešale, saj 'te srce ne prepozna več prav natanko'. Vsako pesem sem pilil deset let, le zadnje čase se dogaja nekaj čudnega, da ne zadošča več opredelitev desetletja, ampak bruhajo drugačni stihi. Evridika, kdorkoli se že skriva pod naplavinami desetletij, mi je pomenila stik z domom, tudi s tradicijo: pesmi pa niso bile za objavo, vsaka je bila zapisana v 'enem samem izvodu, odposlana in sprejeta, kakor se spodobi', kar drži včasih tudi samo pogojno. Kar poglej, kako stopicam vsako nedeljo za gospemi s kora in pristopam k obhajilu. Zmeraj sediš nekje zadaj in me ne razumeš. Jaz pa hočem biti med svojimi ljudmi, da bi mi bilo življenje vsaj nekoliko manj pošastno. Tudi Evridika navsezadnje svojemu Orfeju ne more prinesti vsega na tem svetu.«

 

Kdo je bil pravzaprav ta žlahtni in skrivnostni kulturnik z gorenjskega vzhoda? Po njegovi smrti mi je žal, da ga nisem osebno spoznal. Bral sem ga, nekajkrat sva se slišala po telefonu. Pred dvema letoma mi je posredoval predlog, da bi v Snovanjih objavili novi prevod Prešernovih Sonetov nesreče v nemščino, naredil ga je njegov prijatelj Klaus Detlef Olof. In smo ga objavili, čez dve strani in dvojezično, bilo je res nekaj posebnega. Takrat smo se tudi menili, a ne dovolj zares zmenili, da bomo šli enkrat, ko bo dr. Olof v Kranju, skupaj na kosilo. Pa se, žal, tudi to ni zgodilo. Zdaj pa gospoda Drolca ni več in je zares prepozno. No, brali ga bomo pa še, zgoraj omenjeni knjigi sta res žlahtni kulturniški brevir.

 

 

   

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Pisma bralcev / torek, 17. junij 2008 / 07:00

Gostoljubnost pa taka - gostilna KAŠAR v Žirovnici

Šlo je za praznovanje moje hčerke, ki je kot prvoobhajanka želela svoj praznik preživeti v širšem krogu družine, kakor tudi naših in njenih prijateljev. Tako sem se več kot teden dni pred dnevom prazn...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / četrtek, 3. maj 2012 / 07:00

V ospredju narava in človek

V Mali Galeriji v Kranju bo še do 7. maja odprta razstava slik akademske slikarke Irene Jeras Dimovske, konservatorke in restavratorke, ki je v Gorenjskem muzeju zadolžena za likovno in poslikano etno...

GG Plus / četrtek, 3. maj 2012 / 07:00

Ta žlahtni kulturnik

Umrl je Franc Drolc (1939-2012), slovenist, prešernoslovec, pesnik, prevajalec, urednik, publicist in bibliotekar, tudi nekdanji sodelavec Gorenjskega glasa in naših Snovanj. Njegovemu spominu posveča...

Zanimivosti / četrtek, 3. maj 2012 / 07:00

Umetnost čipke prepletli z bitko

Obogatenim Slovenskim klekljarskim dnevom je uspel velik preboj: v lepem vremenu je samo v soboto, ko so na Dobračevi uprizorili bitko na Rupnikovi liniji, Žiri obiskalo več tisoč radovednežev.

GG Plus / četrtek, 3. maj 2012 / 07:00

Etnologi proučujemo življenje od spodaj navzgor

V žirovskem muzeju so 20. aprila odprli še drugi del nove stalne razstave o čevljarstvu na Žirovskem skozi čas, predstavili so zgodbo o Alpini, ki traja že 65 let. To je bil tudi povod za pogovor z av...

Prosti čas / četrtek, 3. maj 2012 / 07:00

Glasba in lepota na kupu

Ponavadi gredo na lepotnih izborih glasba, vezna beseda in lepa dekleta z roko v roki. Tokrat se je vse zvrstilo v enem vikendu.