Etnologi proučujemo življenje od spodaj navzgor

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 3. maj 2012 / 06:00

V žirovskem muzeju so 20. aprila odprli še drugi del nove stalne razstave o čevljarstvu na Žirovskem skozi čas, predstavili so zgodbo o Alpini, ki traja že 65 let. To je bil tudi povod za pogovor z avtorico razstave mag. Tito Porenta.

Vaša stroka je etnologija, po slovensko narodopisje. Od 2011 ste tudi predsednica Slovenskega etnološkega društva. Kakšna druščina je to, ste si etnologi med seboj prijazni ljudje? Sprašujem zato, ker je znano, da si pripadniki nekaterih stanov niso …

»Člani Slovenskega etnološkega društva smo različni strokovnjaki, ki imamo sicer skupno izobrazbo, naše znanje pa uporabljamo na številnih področjih. Večina izmed nas je diplomirala, magistrirala ali doktorirala na Oddelku za etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze Ljubljana, ki se od študijskega leta 1990/91 imenuje Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (OEiKA). V času mojega študija so na oddelku poučevali štirje profesorji, sedaj pa jih je precej več. Poleg OEiKA sta naši osrednji stanovski inštituciji še Slovenski etnografski muzej in Inštitut za slovensko narodopisje na ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti) v Ljubljani, kjer so zaposleni raziskovalci. Etnologi delujejo tudi po drugih inštitutih (Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Inštitut za narodnostna vprašanja) in strokovnih službah, v vladnih uradih, v šolstvu, v splošnih knjižnicah, kjer jih večina skrbi za domoznansko gradivo, po pokrajinskih in medobčinskih muzejih, na Zavodu za varstvo kulturne dediščine in njenih območnih enotah, v nekaterih podjetjih in založniških hišah, v turizmu, v medijih, skratka povsod, kjer lahko s svojim širokim znanjem pomagamo reševati različne probleme s področja vsakdanjega življenja in razvoja slovenske družbe. Na splošno med sabo radi sodelujemo, ker nas je v primerjavi z drugimi humanisti malo, čisto normalno in nujno pa je, da tudi v naši stroki prihaja do različnih mnenj in pogledov na obravnavane pojme in stvari, o katerih razglabljamo največkrat na naših simpozijih in strokovnih srečanjih in v osrednji publikaciji, Glasniku Slovenskega etnološkega društva.«

Je pravilen moj občutek, da je etnologija v zadnjem času pridobila na veljavi? Je to posledica povečanega zanimanja za našo kulturno dediščino, ki jo domnevno ogroža globalizacija? Ali k temu prispevajo tudi opusi nekaterih uglednih etnologov, kakršen je, deniva, prof. dr. Janez Bogataj, ki je že pravi guru slovenskega narodopisja …

»Etnologi si že ves čas prizadevamo, da bi naša stroka pridobila na veljavi oz. da bi bilo naše znanje prepoznavno ne samo kot narodopisje, ampak da bi z njim lahko aktivno sodelovali pri ohranjanju narodove identitete. Naša najbolj prepoznavna metoda je terensko delo in na ta način se lažje približamo ljudem, jim prisluhnemo. Slovensko etnološko društvo preko delovnih skupin sistematično in skrbno pripravlja svoje programe in skrbi za promocijo etnološkega znanja, tako preko številnih javnih izobraževalnih programov (za ljubitelje etnologije, za domoznansko vzgojo najmlajših, pa tudi za etnologe na terenskih ogledih in etnoloških večerih), mednarodnih sodelovanj (z našimi zamejci, z mednarodnim festivalom Dnevi etnografskega filma, strokovnimi izmenjavami s kolegi iz drugih držav), z objavami zaokroženih raziskovalnih projektov in podeljevanjem Murkovih nagrad, priznanj in listin za najvišje dosežke v etnologiji. Kljub temu pa Slovenci še vedno najbolj poznajo delo prof. dr. Janeza Bogataja, ki je izmed nas najbolj prodoren.«

Februarja ste imeli v Dvorski vasi pri Radovljici strokovni posvet na temo »Etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske«, zastavili ste si tudi vprašanje, »kaj lahko etnologi in kulturni antropologi doprinesemo h kulturni podobi in razumevanju pokrajin na Slovenskem«. Kaj ste ugotovili?

»Slovensko etnološko društvo je februarja letos organiziralo že peti posvet na temo slovenskih pokrajin. S tem vprašanjem smo se ukvarjali že vsaj 30 let pred predlogom regionalizacije s strani države. Poleg Posavja, Koroške in Ljubljane smo se letos lotili še Gorenjske skozi perspektive historičnih in etnoloških vidikov proučevanja pokrajin na Slovenskem, naravne in kulturne dediščine ter pokrajinskih in krajevnih značilnostih kulture in identitete prebivalcev Gorenjske. Predstavile so se tudi na Gorenjskem delujoče organizacije, ki se s svojimi programi povezujejo z etnološko stroko, in gorenjski ljubitelji etnologije, SED pa je javnosti predstavil svoje programe, ki jih izvaja v sklopu delovnih skupin za ljubitelje etnologije in etnološko konservatorstvo. Ob posvetu smo izdali tudi zbornik prispevkov, ki smo ga posvetili prvi etnologinji muzealki, muzejski svetovalki iz Gorenjskega muzeja Anki Novak.

Etnologi imamo pomembno nalogo in priložnost pri krepitvi regionalne prepoznavnosti v povezavi z ljudmi, lokalnimi in regionalnimi skupnostmi. Naše ugotovitve so bile večplastne. V prvem sklopu so prispevki odgovorili na vprašanja, kako smo postali Gorenjci, Dolenjci, Notranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci; kako to, da je Slovenija regionalizirana na zelo različne načine, katerih kriterijev še ne poznamo dovolj natančno in kako nam zgodovinski viri in različni metodološki pristopi k raziskovanju preteklosti lahko pomagajo razumeti današnje podobe Gorenjske. Zadnji poskus etnološke regionalizacije, ki sta jo pripravila dr. Janez Bogataj in dr. Vito Hazler, Slovenijo deli na kar 96 etnoloških območij, med njimi Gorenjsko kar na 18. Gorenjci imamo še vedno zelo dobro ohranjene svoje narečne govore, krajino in pokrajino, naravno in kulturno dediščino in spomenike. Žal se po ugotovitvah Mojce Tercelj Otorepec pri gradnji in obnovah premalo upoštevajo stara rokodelska znanja, še zlasti pri obdelavi lesa. Z vidika varovanja premične dediščine je Gorenjska dobro pokrita, saj zanjo skrbi kar šest muzejev in številni posamezniki s svojimi zasebnimi zbirkami. Etnologi smo jih pred leti evidentirali več kot 40. Med gospodarskimi panogami so na Gorenjskem najbolj značilne čevljarska, železarska, čipkarska, sitarska, slamnikarska, tekstilna in druge, ki so iz rokodelstva skoraj vse prerasle v industrijo. Ne smemo pozabiti tudi na nesnovno dediščino, ki jo v skladu z sprejeto Unescovo deklaracijo beležijo v Slovenskem etnografskem muzeju. Projektno delo je zelo živahno na regionalnih razvojnih agencijah (delujejo štiri) in Triglavskem narodnem parku, za zbiranje in hranjenje domoznanske literature skrbijo bibliotekarji v osmih splošnih knjižnicah.«

Vaše matično delovno mesto kustosinje je zdaj že več let v Mestnem muzeju Radovljica. Če prav vem, se kustosu po slovensko reče varuh oziroma skrbnik. Kaj imate torej na skrbi v vašem muzeju?

»V občini Radovljica deluje kar pet muzejev, ki so združeni v javni zavod Muzeji radovljiške občine, in sicer imata v Radovljiški graščini svoj sedež in stalni razstavi Čebelarski in Mestni muzej, v renesančni Šivčevi hiši na Linhartovem trgu Galerija Šivčeva hiša, v Begunjah deluje Muzej talcev, v Kropi pa Kovaški muzej. Najmlajši med njimi je Mestni muzej Radovljica, v katerem sem se kot kustodinja zaposlila leta 2008. Moja naloga je, da v skladu s področno zakonodajo, načeli muzejske stroke, poklicne etike in lokalnim razvojem zbiram, proučujem, urejujem in dokumentiram, ohranjam in hranim ter posredujem spoznanja in informacije o kulturni dediščini, ki se po vsebini nanaša na življenje in delo A. T. Linharta in drugih razsvetljencev, stare Radovljice in krajev na levem bregu Save v občini Radovljica. V teh okvirih pripravljam razstave, proučujem predmete in drugo muzejsko gradivo, o tem pišem strokovne in poljudne prispevke, vodim skupine po muzeju in starem mestnem jedru, torej ne gre »za čuvanje razstav«, ampak za precej širši in kompleksnejši spekter strokovnega dela, ki je potreben za opravljanje javne službe na področju varovanja premične kulturne dediščine in pripravo javnih programov.«

Kam sodi Mestni muzej Radovljica v slovenskem muzejskem kontekstu? Je eden boljših, dovolj prepoznaven?

»Mestni muzej Radovljica nima še prav dolge tradicije, zato se po velikosti zbirk težko primerja s fondi drugih mestnih muzejev v Sloveniji ali v Evropi. Kljub temu pa imamo jasno začrtano poslanstvo, vizijo in kvalitetno stalno razstavo, posvečeno enemu najpomembnejših osebnosti v slovenski kulturni zgodovini, razsvetljencu A. T. Linhartu, ki je bil leta 1756 rojen v Radovljici. V letih 2010 in 2011 smo pripravili tudi dve potujoči razstavi o Linhartu in o Blažu Kumerdeju, s katerima promoviramo dediščino 2. polovice 18. stoletja in Radovljice izven domačega kraja. Lani smo z 'Linhartom' gostovali v rodnem kraju njegovega očeta, v Ivančicah na Češkem, udeležila pa sem se tudi svetovnega kongresa proučevalcev 18. stoletja v Gradcu, na katerem sem predstavila dela Linharta, Kumerdeja, Janše in drugih slovenskih razsvetljencev. Poleg Linhartovega muzeja ima Mestni muzej Radovljica veliko možnosti tudi pri vzpostavitvi pouličnega muzeja na Linhartovem trgu, saj je stara Radovljica razglašena za arhitekturni in zgodovinski spomenik, velja pa za edino ohranjeno baročno mesto na Slovenskem. Iz arhitekturnega zornega kota jo je dodobra proučil pokojni dr. Cene Avguštin, v muzeju pa smo leta 2005 začeli izdajati zbirko Naše mesto in ljudje, v kateri objavljamo rezultate raziskav o radovljiških prebivalcih v preteklih stoletjih. Veliko se v raznih projektih povezujemo z gorenjskimi in drugimi slovenskimi muzeji.«

Ena najboljših muzejskih razstav v zadnjem času je po mojem Slovenke v dobi moderne. Na njej sodelujete v predstavitvi radovljiške rojakinje Josipine Hočevar, ene od naših prvih »narodnih dam«. Lani je minilo sto let od njene smrti, o njej pa, resnici na ljubo, ne vemo prav veliko. Kdo je bila ta plemenita gospa?

»Josipina Hočevar, roj. Mulley, je bila slovenska gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica. S svojim delom in družbenim pogledom 19. stoletja je zaznamovala številna področja in območja, še posebej je sooblikovala življenje in razvoj obeh obsavskih mest, Radovljice, kjer se je leta 1824 rodila, in Krškega, kjer je živela 67 let in 1911 umrla. S svojo zavidljivo doto, razumno poroko ter trdim delom je skupaj s sposobnim in ambicioznim možem Martinom Hočevarjem ustvarila trdno gospodarstvo in premoženje, ki ga je v oporoki večinoma razdelila za javno dobro. Podprla je ustanovitev številnih izobraževalnih in dobrodelnih ustanov in si tako že za življenja prislužila tri visoka priznanja in spomenik na današnjem Linhartovem trgu za donacijo izgradnje radovljiškega vodovoda. Njen spomin so v letu 2011 v okviru Josipininega leta v obliki številnih prireditev obeležili tako v Radovljici kot v Krškem, oba mestna muzeja pa sta njeno dediščino in zgodbo predstavila najprej na stalni razstavi v Krškem, potem pa še na omenjeni razstavi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Več o njej si bodo bralci lahko prebrali ob koncu letošnjega leta, ko bo izšel zbornik prispevkov iz obeh kolokvijev, posvečenih Josipini Hočevar ob stoletnici njene smrti.«

V svoji stroki veljate za najboljšo poznavalko čevljarstva z etnološkega in muzejskega vidika. Pred radovljiškim ste bili zaposleni v Tržiškem muzeju, ki ima tudi čevljarsko zbirko. Vaša strokovna referenca pred razstavo v Žireh pa je tudi magistrsko delo Tovarna Peko v času Petra Kozine (1903-1930), ki ste ga zagovarjali leta 2007. To je ena od velikih industrijskih zgodb na Gorenjskem in na Slovenskem in čudi me, da niso v sedanjem Peku oziroma v Tržiču tega temeljnega dela o svoji zgodovini natisnili v knjigi. Si za to ni nihče prizadeval? Bi si vi to želeli?

»Varovanje čevljarske dediščine je bila moja prva poklicna priložnost, ki sem jo dobila leta 1990 kot kustosinja v Tržiškem muzeju. V lokalnih muzejih se sicer ne moreš ukvarjati samo z eno tematiko, kljub temu pa je Tržič poleg Žirov in Turnišča le veljal za enega najbolj čevljarskih krajev in ima zelo obsežno čevljarsko zbirko, ki jo je bilo treba urediti. Konec 80. let je bil ravno v Tržiškem muzeju pripravljen projekt za ustanovitev Slovenskega čevljarskega muzeja, ki ne bi vključeval samo dediščine tržiških čevljarjev, ampak povezoval tovrstno raziskovanje po vsej Sloveniji. Žal zaradi dogodkov in okoliščin, ki so v začetku 90. let povzročili propad precej čevljarskih tovarn, ki bi sicer materialno podprle te raziskave, se projekt v tem obsegu ni izvajal, je bilo pa v dobrih 15 letih narejenega precej. Pripravila sem številne razstave, veliko publicirala izsledke svojega dela in med drugim uspešno zagovarjala celo magistrsko delo o poslovni poti Petra Kozine, ustanovitelja tovarne Peko. Tako sem pač med kolegi postala prepoznavna po čevljarski tematiki in veseli me, če lahko s svojim znanjem pomagam na svetlo tudi drugim čevljarskim zgodbam, čeprav se s tem v sedanji službi ne ukvarjam.

Peko v letu 2013 obeležuje 110-letnico. V okviru priprav na to obletnico smo se v podjetju na začetku tega leta začeli pogovarjati o možnostih finančne podpore za izdajo monografije o Petru Kozini, poleg tega pa načrtujemo še izvedbo nekaterih drugih skupnih idej. Včasih je treba pač počakati na pravi trenutek in voljo, sicer pa je delo raziskovalca in varuha kulturne dediščine vedno 'tek na dolge proge'. Iz zgodbe Petra Kozine sem se med drugim naučila, da tudi podjetja oz. svoje tovarne ne moreš zgraditi kar čez noč, pa če si še tako prizadevaš.«

Pred leti smo se tudi v Muzejskem društvu Žiri po prenovi Stare šole odločili še za ureditev žirovske čevljarske zbirke. Ko sem kot predsednik žirovskega muzejskega društva iskal primernega sodelavca za to nalogo, sem se za mnenje obrnil tudi na prof. dr. Marijo Stanonik in vašo kolegico Ivano Leskovec, direktorico Mestnega muzeja v Idriji – obe sta mi za postavitev nove stalne razstave priporočili vas. In ste jo postavili. Kako ste sami pri sebi doživljali svoje sodelovanje z žirovskimi čevljarji in drugimi Žirovci?

»Zame je bila priložnost od blizu spoznati žirovsko muzejsko zbirko izjemna strokovna čast, če pomislim, da je pred 20 leti tako nesrečno padla v vodo ideja o osrednjem centru za proučevanje slovenskega čevljarstva s sedežem v Tržiču in ne v Žireh. Kdo bi si mislil, da bom nekoč držala v rokah žirovske čevlje in rišpate, pa prototip Himalajskega čevlja, ki so ga razvili v Alpini, brala žirovske poglede na organizacijo izobraževanja čevljarjev, razmišljala, kako poskrbeti za prave postopke pri ohranitvi materialov, iz katerih so bili narejeni Alpinini smučarski čevlji … Res lepa izkušnja, čeprav zelo zahtevna naloga, kajti od Radovljice do Žirov je 60 km ali uro in četrt vožnje, pa ravno toliko nazaj. Gradivo sem spoznavala ob popoldnevih, za vikend, med dopustom, s številnimi časovnimi prekinitvami, ker je imelo delo v matičnem muzeju prednost. Zaradi visokih stroškov prevoza sem se morala odpovedati poglobljenemu spoznavanju terena in ljudi, zaradi česar razstava žal še vedno ni zaključena tako, kot bi si želela. Drugi problem je predstavljal majhen razstavni prostor. Na skromnih 16 m2 /prvi, obrtniški del razstave jih ima 36, op. M. N./ sem morala predstaviti bistvo blagovne znamke Alpine, kar pomeni, da zajema razstava le zelo majhen košček vseh pogledov na industrijsko dediščino. Delo se je zame šele pravzaprav začelo, vendar pa bi rada v nadaljevanju priporočila, da zbirko prevzame kdo od mlajših kolegov, ki bo s srcem pristopil k nadaljevanju dela. Z veseljem mu bom pri uvajanju pomagala. Sicer pa sem bila pri vseh žirovskih informatorjih lepo sprejeta in zahvaljujem se jim za pomoč in informacije. Prav tako hvala tudi ožji ekipi, predsedniku Muzejskega društva Žiri Mihu Nagliču, skrbniku muzejskih zbirk Roku Klemenčiču, oblikovalki Beti Poljanšek Koman in alpincu Marku Kavčiču, ki smo izbrane vsebine oblikovali v razstavo. Vse priznanje Alpini in Občini Žiri, da sta finančno in materialno podprli naše delo in tako dodali številnim jubilejnim zbornikom, ki so ponesli spomin na žirovsko čevljarstvo izven kraja, še to razstavo.«

Žirovski razstavi ste izbrali naslov »Lepšega pač ni na svetu kot je naš čevljarski stan …« Lepo, po nekem starem napevu. A v teh časih se to sliši zelo arhaično in skoraj cinično. Je poslanstvo etnologije in muzejev tudi v tem, da ohranijo svetle in lepe strani nekdanjih zgodb?

»Nekdanje zgodbe je treba zapisati v čim bolj verodostojni obliki, čemur pravimo kritika (ne kritiziranje!) ali celovit pretres virov. Če bi jih gledali samo s svetle strani, se iz njih ne bi kaj dosti naučili, če bi gledali samo napake, pa tudi ne. Podobno je pri posredovanju zgodb in dediščine. V muzejih dediščino interpretiramo v raznih kontekstih. Zato se mi izbrani naslov žirovske razstave ne zdi ne arhaičen ne ciničen. Ima tudi podnaslov: Čevljarstvo na Žirovskem skozi čas. Razne stereotipne predstave o težkem in nevzdržnem načinu življenja čevljarjev do ustanovitve Alpine izvirajo iz današnjega zornega kota, iz zornega kota povojne ideologije, z romantičnim ali nekritičnim odnosom do dediščine. V kontekstu časa so imeli ljudje drugačne možnosti, drugačne perspektive in druge vrednote. Čeprav je danes čevljarjev že zelo malo, ne poznam nikogar, ki se ne bi pohvalil s svojim poklicem; se pa stvari počnejo v drugačni obliki, tako, da se da preživeti. Ko se s tem ne bo več dalo preživeti, se bo treba lotiti česa drugega. Na to etnologi in muzealci ne moremo vplivati, skušamo pa spreminjanje stanja in procese beležiti, ohraniti in se iz izkušenj posameznikov ali generacij naučiti kaj koristnega.«

Vi delate v pravem, poklicnem muzeju. Kakšne pa so po vašem možnosti delovanja muzejskih zbirk, kakršna je, deniva, žirovska?

»Muzeji so v slovenski zakonodaji opredeljeni kot inštitucije za varovanje premične kulturne dediščine, kulturna dediščina pa se lahko varuje tudi izven njih. Slovenska zakonodaja šele v zadnjem Zakonu o varstvu kulturne dediščine opredeljuje vsebino treh kategorij 'dobrin, podedovanih iz preteklosti' oz. njihov status, ki po določenih kriterijih lahko postane kulturna dediščina, nacionalno bogastvo ali kulturni spomenik. Če bi se vsak znani lastnik in/ali upravljavec teh treh kategorij gradiva zavedal svojih pravic in dolžnosti, ne vidim nobenega problema v delovanju muzejskih zbirk. Ker pa vsi vemo, da v praksi temu ni tako, se je treba vsakega posameznega primera lotiti posebej in skušati najti optimalno rešitev, da se kulturna dediščina reši in ohrani na ustrezen način in pod pogoji, ki so trenutno na voljo, z zavedanjem določenega poslanstva zbirke in njene perspektive.«

Kakšna so vaša strokovna in osebna pričakovanja v teh kriznih časih? Bodo muzeji krizo preživeli? Etnologiji in kulturni antropologiji snovi gotovo ne bo zmanjkalo?

»Krize so bile in bodo. Ljudje so se nanje odzivali različno uspešno, vedno pa se je bilo z njimi treba spoprijeti. Etnologi proučujemo odzive ljudi na uradne dekrete 'od zgoraj', pravzaprav zgodovino od spodaj navzgor. Osebne in kolektivne izkušnje v premagovanju življenjskih situacij smo etnologi že pred več kot desetletji začeli beležiti v zbirkah življenjskih zgodb, vendar so za povprečne bralce premalo zanimive, ker niso olepšane s fikcijo in spektakli. Meni osebno moj poklic pomeni način življenja, skozi poante preteklih zgodb rešujem tudi osebne probleme.«

Spoštovana sogovornica in sotrudnica v domoznanskih rečeh, najlepša hvala za te izčrpne in poučne razlage in veliko uspehov v poklicnem delu tudi v prihodnje! Pa da bi z navdihom iz minulih zgodb rešili še marsikateri osebni in skupni problem!