V ospredju narava in človek

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / / 06:00

V Mali Galeriji v Kranju bo še do 7. maja odprta razstava slik akademske slikarke Irene Jeras Dimovske, konservatorke in restavratorke, ki je v Gorenjskem muzeju zadolžena za likovno in poslikano etnološko dediščino.

Risala je za sošolce

Ne, akademska slikarka Irena Jeras Dimovska ni bila ena tistih otrok, ki so že v osnovnošolskih letih izstopali pri likovnem pouku. »Nikoli nisem bila najboljša, čeprav sem pogosto risala tudi za druge sošolce, da so ti dobili boljšo oceno. Sledila je kranjska gimnazija, veselje za umetnostno zgodovino in likovne delavnice pri Štefanu Simoniču - Pišti na takratni Zvezi kulturnih organizacij. On mi je bil vedno v spodbudo pri mojih likovnih snovanjih. In kasneje tudi Herman Gvardjančič in Zmago Puhar. Ko sem se odločala za študij, sem doma rekla, da me zares veseli samo slikarstvo,« se spominja Jeras Dimovska, ki je najprej študirala likovno smer na Pedagoški fakulteti, hkrati pa vztrajala, da se vpiše na Akademijo za likovno umetnost. Na prvi ji še danes manjka le diploma, saj jo je čisto slikarstvo premamilo do te mere, da se tja nikoli ni vrnila. Njen mentor je bil prof. Andrej Jemec. V četrtem letniku je spoznala bodočega moža prav tako slikarja Bogeta Dimovskega in prav on je bil tisti, ki ji je predlagal, naj nadaljuje postdiplomski študij še na smeri restavratorstvo. To je danes njen poklic.

Za restavratorja so vsi avtorji enaki

Po študiju je bila nekaj časa na svobodi, ko se je v začetku devetdesetih sprostilo mesto restavratorja v Gorenjskem muzeju, pa je stopila na poklicno pot restavratorke in konservatorke za likovno in poslikano etnološko dediščino. »Svoj poklic imam zelo rada in ga na neki način povezujem tudi s slikarstvom. Poklicno se seznanjam s starejšimi avtorji, tako uglednimi slikarji kot z ljudsko ustvarjalnostjo,« razlaga sogovornica in dodaja: »Pri restavratorstvu ne smeš biti kritik, ne smeš ločevati med boljšimi in slabšimi avtorji, vse je potrebno obravnavati enako.« V stroki se tudi vseskozi izobražuje in redno spremlja novosti na tem področju. Kot pravi, jo včasih kar moti, ker ji pri obilici praktičnega dela na muzejskih predmetih zmanjkuje časa za kakšen poglobljen strokovni zapis.

Figura in abstraktno v soju barv

Že na akademiji jo je privlačila abstraktna umetnost, hkrati pa je imela vedno odnos tudi do figuralike. Človeška figura je namreč vse do danes ostala v središču njenega likovnega ustvarjanja. Na začetku je ustvarjala iz različnih materialov, tudi iz gline. »V mladih letih sem bila bolj zadržana, kar se je odražalo tudi na mojih slikah, kasneje je moj pristop k slikanju postajal drugačen, hkrati pa sem se tudi sama značajsko spreminjala. Najbrž je vplivalo tudi to, da moja osnovna eksistenca ni odvisna od slik.«

Irena je človeško figuro in kasneje tudi akt nekako prinesla s seboj z akademije. Njene figure so mogoče nedoločljive in na gledalca delujejo predvsem kot oblika, a zanesljivo z vsemi potrebnimi proporci, ki opredeljujejo človeka. Zakaj ženski akt? »Zakaj pa ne, saj ženske tudi znamo žensko naslikati, mogoče še boljše kot moški,« odgovarja Irena in dodaja, da niti ne gre toliko za žensko, kot pa za človeka: »Bistvo mojega slikanja so barve, tako razpoloženjsko kot likovno. Včasih sama sebe zalotim, kako v zimskem času slikam s toplejšimi barvami, pomladi in poleti pa so moje slike bolj hladne.« Sicer pa običajno začne z abstraktno kompozicijo, naravo, v katero postopoma vgrajuje figuro, človeka. Blizu so ji zemeljske barve, saj obožuje vse povezano z naravo. Narava in figura se nekako stapljata med seboj. Pri slikanju uporablja tudi druge materiale, papir, tkanino …

V zadnjih letih slika tudi s pomočjo sodobne tehnologije na grafično tablico. Jeras Dimovska tak način slikanja imenuje svetlobno mešanje barv. »Pri tovrstnem slikanju prav uživam, vseskozi imam občutek, da barve kar žarijo na ekranu. Na tablico delam že približno dve leti in mi gre odlično,« razlaga slikarka in dodaja, da razlike s klasičnim slikanjem seveda so. Ni poteze čopiča, kot jo imaš lahko pred slikarskim platnom.

Oboje, klasika in računalnik

Na tokratni razstavi v Mali galeriji so na ogled tako njene slike na platnu kot računalniški printi, slike, ki jih je ustvarila na grafično tablico. Obiskovalcu prepuščamo, naj opazi razliko. »Seveda klasičnega slikanja ne bom opustila, prav tako pa bom še naprej razvijala delo z grafično tablico,« razlaga Jeras Dimovska in dodaja, da jo vse bolj vleče v abstrakcijo, pri čemer upa, da ne bo nikoli izgubila figure, svojega človeka.