Ljubezen

Zoranova zgodba, ki sega v zgodnja sedemdeseta leta, je za današnje čase nekaj posebnega. Ko je bil še mlad fant, je nekaj časa delal v proizvodnji. Med sodelavci je bilo kar nekaj 'fukfehtarjev', ki so imeli na piki malo bolj atraktivne ženske iz računovodstva in tudi sicer. Med njimi si je nabiral prve izkušnje …

»Tiste punce, ki so se tudi same rade zafrkavale, so fantje prej ko slej pustili pri miru,« pripoveduje. »Čisto nobene panike ni bilo, če je kdo kakšno kdaj tudi malo pošlatal ali prijel za rit. Fabrika, četudi je bilo v njej zaposlenih okoli 600 delavcev, je bila konec koncev ena velika družina!

Potem pa se je v 'tehniki' zaposlilo mlado dekle, prijetno, luštno, z malo večjimi joški. Najhujši fukfehtarji so že prvi dan ob malici navalili nanjo, a se ni dala zmesti. Brez odvečnih besed se je otresla njihove vsiljivosti.

Očitno je ni nihče podučil, med kakšne navade je padla! Njen odpor je bil za sodelavce kot rdeča cunja za bika! Bolj ko se jih je otresala, bolj so ji nagajali. Ko je šla na stranišče, so ji sledili tja in ji ali zabarikadirali vrata z zunanje strani ali pa se ji uscali pred njimi.

Tudi njene sodelavke niso pokazale solidarnosti niti takrat, ko smo izvedeli, da se bo poročila.

''Napisali mu bomo anonimno pismo!'' so sklenili pobudniki. Potem so določili mene, da sem pisal, kar so mi narekovali. Pisanje smo naslovili na njenega fanta – bodočega ženina. Dan, ko je prišla v službo z objokanimi očmi, je prinesel 'udeležencem' obilo zabave! Prvemu pismu je sledila tudi druga in tretja anonimka. Sodelovanje sem odklonil, kar se mi je maščevalo, saj sem po poskusni dobi treh mesecev ostal brez službe.

A nič hudega. Njihova zloba me je 'prisilila', da sem šel študirat, kar sprva nisem nameraval.

Po več letih, medtem sem diplomiral in prišel od vojakov, sem tisto dekle ponovno srečal. Zaposlena je bila v eni od knjigarn, kamor sem pozneje pogosto zašel. Počasi sva se zbližala, rodila se je ljubezen. Nekoč, ko sva bila že poročena, sem jo vprašal, ali je imela pred menoj kakšno resno ljubezen.

''Mislila sem, da jo imam, pa je raje verjel zlobnežem, ki so me klevetali, kot meni,'' je dejala. Nisem imel poguma, da bi ji povedal, kdo mu je napisal prvo pismo …

Zelo rad sem jo imel. Bila je poštena punca, skrbela je za dom in za družino kot malo kakšna. Nikoli se ni z nobenim prepirala, še s svojo sitno mamo ne. Ta ženska je pa res bila od hudiča! Če je le mogla, je našla kakšno žrtev, da ji je potem metala polena pod noge! Spominjam se, kako je bilo prvič, ko me je Anika pripeljala domov. Ženska me je skrbno izprašala o vsem, kar sem kdajkoli v življenju počel. A kot se je kasneje izkazalo, ji to ni bilo dovolj. Preko različnih prijateljic in njihovih prijateljic je našla eno iz naše vasi, ki ji je iz prve roke povedala, iz kakšne družine sem.

Izvedela je čisto vse, tudi tisto, kar ni bilo res. Kar nekaj časa je moji Aniki prala možgane, naj me pusti, ker sem ničvreden. Potem sva se je naveličala poslušati in je nisva več obiskovala.

Žal moram reči, da je bil tudi moj oče eden takšnih fukfehtarjev, s katerimi sem v času rosne mladosti delal v tovarni. Mama je bila ena reva. Za njim je ves čas 'pospravljala', da niso bile posledice njegovih zapeljevanj še hujše, kot so bile v resnici. Že tako in tako sem imel najmanj dva polbrata, lahko je bil še kakšen več, ker se otroci, ki so se rodili v zakonu, pa je bil njihov pravi oče kakšen zunanji, niso šteli.

Bil sem še otrok, ko je nekoč potrkala na naša vrata neka uradnica, zaposlena na krajevni skupnosti. Njen trebuh je štrlel daleč naprej, ona pa se je utapljala v solzah, da jo je oče zapeljal in pustil. Mama jo je posedla za mizo in postavila prednjo skodelico čaja in kos kruha z zaseko. Ta prizor vidim pred očmi, kot bi se zgodil včeraj. Mirno je počakala, da je ženska še zadnjič smrknila v robec, potem pa ji je rekla, da če nima iti drugam, lahko po porodu pride tudi k nam. Uradnica je od presenečenja na široko odprla usta. Takšnega povabila ni pričakovala. A je pozneje ni bilo. Se pa spomnim, da je mama ob vsakem Svetem Miklavžu pripravila še nekaj dodatnih daril, ki jih je sicer pred menoj skrivala, a sem točno vedel, komu so bila namenjena.

Zaradi lastnega očeta me je ob pismu, ki sem ga pomagal napisati Anikinemu fantu, še bolj pekla vest. Neštetokrat sem imel izpoved na koncu jezika, a sem se potem premislil.

Pa je bilo bolje tako, vem. Anika je pri dobrih petdesetih zbolela. Njenih 'trebušnih' težav nihče od zdravnikov ni jemal resno, zato je bila že precej 'zapackana', ko je končno naletela na enega, ki jo je pod nujno poslal v bolnišnico. Operirali so jo v zadnjem trenutku, pa še je bila potem več kot leto dni na robu smrti. Oklepala se me je kot Mesije. Bil sem njen mož, prijatelj in tolažnik. Bi bilo enako, če bi vedela, da sem ji nekoč skupaj z drugimi objestneži zaril nož v srce?

Kadar sem se vrnil v domačo vas, sem rad malo poizvedoval za fanti, ki so bili v času svoje mladosti znani kot fukfehtarji. In so mislili, da držijo boga za brado, da jim nihče ne more priti do živega. Niso dobro končali. Nobeden od njih. Za glavnega pobudnika pisma za Aniko lahko rečem, da je celo zelo nesrečno končal. Zaradi spolne bolezni, ki se je je nalezla tudi žena, je ostal brez družine, sam in zapuščen. Nazadnje ga je vzela k sebi teta. Pustil je službo in potem živel na račun njene pokojnine. Ko je umrla, je bil brez sredstev za preživljanje, saj ni imela kakšnih prihrankov. Na lastno pest je prodal njeno hišo, do česar ni imel pravice. Kolikor vem, se je do prerane smrti – pobral ga je alkohol – pravdal z lastnim sinom, ki mu je teta v oporoki zapustila hišo.

Včasih srečam tudi gospo, ki je za zlobna ravnanja teh fukfehtarjev vedela, a ni nikoli ukrepala. Danes je častivredna stara gospa, spoštovana in cenjena. Prepričan sem, da še njeni lastni otroci ne vedo za večino masla, ki ga je imela na glavi.

Kljub temu da se je tudi moja rojstna vas dodobra modernizirala in imajo internet v vsaki hiši, pa 'brezžično opravljanje' še zmeraj zelo deluje. Roko na srce: ne vlačijo drugih po zobeh le ženske, to počnejo tudi moški!

Ko se naš ata vrne domov od balinarjev, s katerimi preživi več časa kot z mamo, ve povedati o vsakem vaščanu kakšno sočno novico. Pri balinarjih tudi izve, kako živiva z Aniko. Spomnim se, da me takrat, ko je bila bolna, ni nikoli vprašal, kako je z njo. Zmeraj, ko sva se srečala, je poznavalsko prikimal, češ to sem pa že slišal pred teboj.

Vse je ostalo enako – z ljudmi vred, le fabrike ni več. Podrli so jo in na njenem mestu zgradili trgovski center. Kadar zavijeva s sinom vanj, mu razlagam, kje je bila proizvodnja, kje tehnični oddelek, kjer je delala njegova mama, kje so bile pisarne. Ne more verjeti!

Anika, ta moj zaklad, se ob večerih še zmeraj rada stisne k meni. Bolezen je sicer pustila sledi, a jaz jo imam še zmeraj tako rad, kot sem jo imel nekoč.« (Konec)