Plavalka, ki si je prigarala zlato kolajno

Besedilo: Vilma Stanovnik
petek, 4. april 2008 / 06:00

Sara Isakovič je na prvi pogled čisto običajno dekle in le tisti, ki jo dobro poznajo, vedo, da si je vse zmage, rekorde in prejšnji teden tudi naslov evropske prvakinje v plavanju na 200 metrov prosto prigarala z ogromno odpovedovanja, trdim treningom, spoštovanjem trenerjev in predvsem veliko željo, da postane najboljša.

Kakšno desetletje je že, odkar sem spoznala Saro Isakovič in njenega brata Gala. Takrat sta s staršema, mamo Rebeko in očetom Nenadom, živela v Dubaju in so na Gorenjsko prihajali le na počitnice. Pripovedovala sta, kako rada plavata, kako težko je najti primeren bazen v Dubaju, Sara pa je bila že takrat prepričana, da se zato ne bo odrekla svoji veliki ljubezni – plavanju, ki jo je prav gotovo podedovala po svoji mami, nekdanji odlični plavalki. Tudi brat dvojček Gal, ki ni hotel zaostajati za sestro, ji je dolgo časa sledil, nato pa se je raje odločil za očetov poklic – šolanje za pilota. Po uspešno zaključeni bežigrajski gimnaziji je tako lani Gal odšel na šolanje na Dansko, Sara pa se je odločila, da se bo v predolimpijskem letu popolnoma posvetila plavanju.

»Sara je bila res že od prvih let navdušena nad plavanjem, tako da je splavala že pri dveh letih in pol. Naučila jo je moja najboljša prijateljica in trenerka Anka Colnar, ki je zaslužna tudi za uspehe Boruta Petriča. Kasneje sem jo plavanja učila jaz, toda Sara si je želela vedno več, enostavno ji plavanja nikoli ni bilo preveč. Jaz si nisem želela, da bi bila vrhunska športnica, čeprav se mi je zdelo prav, da se ukvarja s športom. Toda Sara si je želela plavati, želela si je nastopov na olimpijskih igrah, želela si je dobrih rezultatov in sedaj sem presrečna, da so se ji želje začele uresničevati. Tak rezultat, to zlato kolajno si je resnično prislužila, saj je vestna, delavna, garaška. Sara je resnično športnica, s katero je užitek delati, saj nikoli nima pripomb, vedno vse naredi več kot stoodstotno, celo če se počuti slabo ali je bolna,« z nekaj stavki o Sari in njenih plavalnih rezultatih največ pove njena mami Rebeka, sicer Blejka, ki pa je z družino, možem pilotom in otrokoma, prepotovala velik del sveta. »Rojena sem na Bledu, živeli smo v Kranju, sedaj spet živimo na Bledu, vmes smo živeli še marsikje. Tudi ko smo živeli v tujini, je Sara trenirala po programu Mihe Potočnika, vendar si je želela čim prej izpolniti normo za nastop na olimpijskih igrah. Tako smo se iz Dubaja vrnili domov in Sara je lahko že pri šestnajstih izpolnila normo,« ponosno pravi mami Rebeka, ki je te dni v Sarinem imenu sprejemala številne čestitke, tudi čestitke iz Dubaja, kjer je Sara polnila naslovnice tamkajšnjih časopisov.

Seveda je telefon od velikonočne nedelje naprej nenehno zvonil tudi Sari, ki pa je z dobro voljo in potrpežljivostjo odgovarjala na klice in številna vprašanja tako znancev, prijateljev, kot novinarjev. »Priznam, da je za menoj veliko truda, odrekanja, vendar pa mi za nič ni žal. Rada bi se zahvalila vsem, ki me podpirajo, ki verjamejo vame. Seveda so to predvsem domači, pa tudi trenerji in vsi ostali, ki me spremljajo tako na tekmah kot tekmovanjih. Zahvaliti se moram tudi vsem pri Plavalni zvezi, ki nam omogočajo priprave,« skromno pravi Sara, ki si na evropskem prvenstvu v Eindhovnu ni priborila zgolj zlate kolajne, ampak je odplavala rekordne čase in bila kar trikrat v velikem finalu. »Svoj osebni rekord na 100 metrov prosto sem izboljšala za skoraj celo sekundo in dejstvo, da sem se uvrstila med osem najboljših šprinterk v Evropi, mi zelo veliko pomeni. Tudi državni rekord na 100 metrov delfin je vreden omembe, žal pa mi je, ker sem imela res natrpan program. Verjamem, da če bi tudi na 200 metrov delfin nastopila v primernem terminu, da bi mi lahko uspel lep rezultat in bi se borila za kolajno. Vendar pa sem se po zmagi na 200 metrov prosto odločila, da je čas, da končam prvenstvo, saj si ne znam predstavljati, da bi ga lahko končala še lepše,« dodaja Sara, ki bo dvajset svečk na torti upihnila šele letos 9. junija. »Od letos sem zaposlena pri policiji in ta podpora države mi veliko pomeni. Še naprej sem se pripravljena vsemu odpovedati, trdo trenirati in upam, da mi bo kakšen super rezultat uspel tudi na olimpijskih igrah,« z nasmehom napoveduje Sara, ki jo takoj po nastopu na olimpijadi v Pekingu čaka pot čez lužo na študij ter nove treninge in tekme.