Gorenjec v kobariški kulturni kotlini

Martin Šolar je doma z Bleda. Pristni Blejec. Večina se ga spominja kot direktorja Triglavskega narodnega parka, sedaj pa je Gorenjsko zamenjal za primorsko oziroma goriško regijo: že nekaj časa je direktor Kobariškega muzeja, ki je svetovno znan zaradi eksponatov iz prve svetovne vojne.

Vedno so ga zanimali narava in hribi, blizu mu je bil gozd. Po končanem študiju gozdarstva se je Martin Šolar zaposlil v Triglavskem narodnem parku (TNP), kjer je služboval kar 24 let, zadnja štiri leta tudi kot njegov direktor. Potem ga je poklicna pot peljala v Zagreb, kjer je bil vodja urada svetovne organizacije za naravo za Balkan oziroma WWF (World Wide Fund for Nature) Adria. Sledila je vrnitev v Slovenijo. Sedaj je direktor Kobariškega muzeja, sodeluje pa tudi s Skupnostjo Julijske Alpe in Turizmom Bohinj, predvsem kar se tiče področja trajnostnega turizma in pohodniških programov. Tako nastajajo nove zgodbe, pove. Rahlo v šaljivem tonu doda, da je letos izjemno priljubljena pohodniška pot Juliana trail tudi njegov »otrok«. Pred dvema letoma si je ob 240. obletnici prvega pristopa na Triglav zamislil recimo pot prvopristopnikov na našega očaka. O tem smo lahko kar precej slišali in brali. Ima licenco za planinskega vodnika in se loteva tudi vsebinskih vodenj, je pa Martin Šolar še podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Lahko dodamo, da je v prostem času – kar mu ga ob vsem tem sploh ostane – tudi oče štirih sinov in dedek. 

Ko poslušamo njegovo pripovedovanje, ga povprašamo, kako se ob vseh teh ljubeznih znajde v svetu zgodovine in kulture. Razloži: »Vse življenje delam z dediščino in osnovni principi so podobni – v TNP-ju ali muzeju. Nikoli se ne bom imel za strokovnjaka zgodovine ali kulturne dediščine, vem pa, kako je treba dediščino varovati, ohranjati in predstavljati. Predvsem pa sem tu v vlogi vodje, strokovni kader muzej ima.«

Nedavno je Kobariški muzej organiziral tiskovno konferenco, kjer so se dotaknili tridesetletnice muzeja in dvajsetletnice Fundacije Poti miru ter javnosti predstavili kar nekaj zanimivih vsebin. Šolar še enkrat poudari, da gre za muzej, ki je edini specializirani za prvo svetovno vojno v Sloveniji, ima kar nekaj prestižnih nagrad, spada med najbolj obiskane muzeje pri nas, uveljavil se je tudi v svetu. Fundacija Poti miru pa skrbi za dediščino na terenu, razlaga Šolar dalje. »Pot miru povezuje ostaline prve svetovne vojne, spomenike na terenu, po hribih.« Pove, da sta muzej in fundacija pravzaprav sestrski organizaciji, zato tudi praznujeta skupaj. 

Pojav novega koronavirusa je seveda prekrižal načrte tudi njim. Plan programa praznovanj se sicer izvaja, vendar v okrnjeni obliki. Tematsko se vežejo na soško fronto. Prisotnost covida-19 je povzročila, da je bil muzej v vsej svoji zgodovini letos prvič zaprt petdeset dni. Je pa že v osnovi njegova sezona daljša od turistične. »Tam je višek tri mesece, pri nas pa se sezona začne že z veliko nočjo in traja do konca oktobra, začetka novembra. Spomladanskega dela, ko nas obiščejo šolarji in so močne tudi skupine iz Italije, tokrat ni bilo, medtem ko je julija in avgusta obisk v primerjavi z lani enak,« razlaga Šolar.

Na tiskovni konferenci so se dotaknili tudi nominacije dediščine soške fronte za Unescov seznam svetovne dediščine in predstavitve nove ulične razstave v Kobaridu. Izvemo, da potekajo strokovni dogovori za umestitev na poskusno listo Unesca, po treh letih pa so v mestu ulično razstavo, ki z glavnega trga pelje do muzeja, zamenjali z novo. »Prej je bila tema stoletnica bitke pri Kobaridu, sedaj pa je predstavljena nominacija za svetovno dediščino in kaj ponujata muzej in fundacija obiskovalcu.«

Kakšna posebna novost, ki jo prinaša jesen, nas še zanima. 

»Imamo stalno razstavo, kjer se občasno kaj zamenja in dopolni, letošnjo jesen pa pripravljamo oktobra novo začasno razstavo z naslovom 29 mesecev bojev ob Soči. Gre za celoviti pogled, kaj se je tu, na soški fronti, dogajalo od začetka maja 1915 do konca oktobra 1917.« Načrtujejo celo predpremiero razstave v državnem zboru, še pove Šolar.