Ali bi lahko v šoli prilagajali pouk vsakemu učencu posebej

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 19. maj 2019 / 14:45

Za boljšo šolo (20)

Zakon o osnovni šoli v poglavju o organizaciji pouka vsem učiteljem od prvega do devetega razreda narekuje, da morajo pri poučevanju in drugih oblikah organiziranega dela diferencirati delo z učenci glede na njihove zmožnosti. To pomeni, da morajo upoštevati različne sposobnosti učencev, njihovo psihofizično stanje, njihovo predznanje in interese ter njihovo notranjo motivacijo in to upoštevati pri pouku. Zato je poučevanje v današnji šoli tako zahtevno in naporno, saj učitelji ogromno časa in energije porabijo samo za discipliniranje in motivacijo otrok, potem šele sledi poučevanje. Dejstvo je, da so otroci v vseh pogledih zelo različni, in učitelji naj bi te razlike upoštevali in temu prilagajali pouk. Da so med učenci zelo nadarjeni ter tudi učenci s posebnimi potrebami, se dokaj hitro opazi, pogosto pa se spregleda večino, ki bi prav tako potrebovala individualno prilagojene metode in oblike dela. Zakonodajalci se zavedajo, da v velikih oddelkih en sam učitelj ne more prilagajati pouka vsakemu otroku posebej, zato so poiskali neko vmesno rešitev, ki se ji reče notranja diferenciacija. Učence naj bi pri pouku čim pogosteje razdelili v manjše ali večje skupine s prilagojenimi zadolžitvami in metodami učenja. Ta oblika dela se najpogosteje uporablja v prvem razredu, kjer poučujeta dva učitelja hkrati in so razlike v predznanju med otroki največje. V podskupinah oziroma manjših učnih skupinah naj bi izvajali predvsem timsko delo in sodelovalno učenje. Učitelji kot mentorji prehajajo od skupine do skupine in usmerjajo delo, svetujejo, po potrebi pojasnjujejo in skrbijo za disciplino ter delovno vzdušje. Učenci niso zgolj poslušalci, ampak se aktivno učijo in s tem pridobivajo veliko bolj trajna znanja – prebirajo učna gradiva, poiščejo bistvene podatke, pišejo povzetke, podatke primerjajo in urejajo, lahko pa jih tudi analizirajo in delajo določene zaključke. Pri naravoslovnih predmetih v skupinah delajo poskuse, raziskujejo, merijo, tehtajo ali pa predmet in pojave opazujejo zunaj učilnice v naravnem okolju. Učenci se ob delu učijo razmišljati in sklepati ter do določenega problema izoblikovati kritično mnenje. In ravno takšne učence bi radi – razmišljujoče in kritične. Zato naj bi bilo frontalnega pouka in posredovanja podatkov čim manj, učenci naj bi pod učiteljevim vodstvom sami iz učne snovi izluščili tisto, kar je zares pomembno. Na ta način bi se učenci naučili učiti se – in to pri vsakem predmetu na specifičen način. Takšen pouk je sicer naporen, vendar prinaša učencem veliko več zadovoljstva, saj niso zgolj pasivni poslušalci, pač pa se vsak po svojih močeh angažirajo, da bi njihova skupina uspešno opravila zadano nalogo. Z dobro načrtovanim in izvedenim skupinskim delom lahko preprečimo tudi veliko disciplinskih težav. Za oblikovanje manjših učnih skupin se uporabljajo različni kriteriji. Učence lahko grupiramo po sposobnostih, po motivaciji, po stopnji samostojnosti ali glede na njihovo predznanje. Zato bi lahko bile med učenci razlike tudi v količini učne snovi in obsegu domače naloge.

Da bi t. i. notranja diferenciacija po naših šolah zaživela v večji meri, bi morali biti izpolnjeni nekateri osnovni pogoji, npr. drugačna organizacija pouka, sistematično usposabljanje učiteljev za sodobne oblike poučevanja, timsko delo učiteljev pri načrtovanju pouka ...