Od slanika naprej

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 7. oktober 2010 / 06:00

V dvorcu na Pristavi na Bledu je še do 24. oktobra na ogled retrospektivna razstava velikega slovenskega slikarja, ilustratorja in avtorja razglednic Maksima Gasparija (1883-1980). Na ogled je več kot 130 slik, 70 originalnih naslikanih razglednic, zbirka okrog 500 razglednic, številne ilustracije knjig ...

Slovenske narodne noše in običaji, upodobitve slovenskih literarnih junakov, velikonočni in božični motivi, v zimskem veselju razigrani otroci, rajanje na svatbi in drugi utrinki podeželskega življenja, od kmečkih opravil do praznovanja cerkvenih praznikov, in številni drugi motivi, upodobljeni na razglednicah, so bržkone tisti, po katerih je Maksim Gaspari med Slovenci najbolj prepoznaven. Številni ne vedo, da je bil Gaspari v začetku prejšnjega stoletja, poleg Hinka Smrekarja in Gvida Birolle, eden od utemeljiteljev slovenske ilustracije, predvsem pa je bil tudi izvrsten slikar.

Razstavljal je malo. Leta 1986, torej po Gasparijevi smrti, so v Narodni galeriji pripravili pregledno razstavo njegovih ilustracij v petdesetih letih. Potem ko je leta 1953 prejel Prešernovo nagrado, je v tistih letih menda sam pripravil retrospektivno razstavo, a mu pri tem ni uspelo najti mnogih svojih slik, saj ni imel izdelanih seznamov, kje so nekatera njegova najpomembnejša dela. V tem pogledu je tokratna razstava na Bledu, ki so jo pod okriljem Galerije Deva Puri odprli v začetku letošnjega junija, toliko bolj edinstvena, njeno eminentnost nedvomno dokazuje raznolikost razstavljenih del, od najbolj zgodnjih platen preko dunajskih let do njegovega slikarsko najbolj ustvarjalnega obdobja med obema vojnama in zelo obsežnega povojnega likovnega opusa. Konec koncev o ekskluzivnosti razstave govorijo številna v javnosti doslej še ne predstavljena dela, predvsem pa nekatere njegove najbolj pomembne slike, ki seveda pri takem pregledu ne smejo manjkati. »Gaspari, ki je doživel zelo visoko starost, je plodovito ustvarjal več kot sedemdeset let, v vseh teh letih ustvaril izjemen umetniški opus in skorajda nemogoče je sestaviti popoln seznam njegovih del,« razmišlja umetnostna zgodovinarka, vodnica po razstavi Ana Marija Kunstelj.

Na razstavi so zbrana dela večinoma zasebnih lastnikov iz vse Slovenije in tudi Italije, kar nekaj Gasparijevih del se namreč nahaja pri zasebnikih v Trstu. Nekaj del so prispevala tudi podjetja. Kar nekaj del iz Gasparijevega zgodnjega obdobja hranijo Sadnikarjevi v Kamniku. »Pred šestimi leti smo pripravili prvo manjšo razstavo Gasparijevih del v Festivalni dvorani, in dober odziv nas je izzval, da smo že takrat začeli razmišljati o veliki retrospektivni razstavi, kakršne ta veliki slovenski slikar ni imel ne za časa življenja ne kasneje,« je povedal vodja Galerije Deva Puri David Rjazancev, ki je tudi zbral večino slik, medtem ko sta Ana Marija Kunstelj in dr. Mirko Juteršek poskrbela za koncept postavitve. Projekt ob nekaj podpore lokalnih institucij temelji predvsem na finančnem vložku Galerije. Obisk razstave je bil posebej v poletnih mesecih dober, kot je povedal Rjazancev, pa ga veseli dejstvo, da so ob razstavi uživali tudi tuji turisti, ki jim je Gaspari bolj kot ne neznano slikarsko ime.

Toliko Gasparija na enem mestu

Navdušen zbiratelj umetnin, znani kamniški veterinar dr. Josip Nikolaj Sadnikar je bil Gasparijev mecen in je bistveno vplival na njegovo slikarsko pot. Maksim Gaspari je bil eden izmed treh otrok mame Slovenke in očeta Italijana. Ko mu je pri desetih letih umrla mama, so otroci šli v rejo k sorodnikom. Maksim je tako živel pri teti v Logatcu, odkoder pa so ga že pri trinajstih poslali v Kamnik, da se izšola za trgovca. Ko je v izložbi videl reklamno sliko slanika, je povprašal, kdo je avtor slike. V mladem trgovskem pomočniku je opazil talent in se ga odločil podpreti. Tako je Gašperja, kot ga je poslovenjeno klical, njegov dobrotnik potegnil izza prodajnega pulta, ga poslal v šolo in ga podpiral skozi vsa leta šolanja v Ljubljani, na Dunaju in tudi kasneje ob vrnitvi v domovino. Njegov sin, zdravnik Nikolaj Sadnikar, je bil kasneje tudi Gasparijev osebni zdravnik.

»Maksim je na Dunaju preživel tri odločilna leta svojega življenja, v evropsko pomembnem umetniškem mestu so se njegovi razgledi razširili, dunajska Akademija ter umetniško življenje, ki ga je secesijsko mesto v začetku 20. stoletja ponujalo njemu in ostalim slovenskim in drugim slovanskim študentom, pa sta nadarjenega mladeniča preoblikovala v razgledanega, likovno občutljivega in tehnično dovršenega slikarja,« izvem od Kunstljeve. Iz tega obdobja so zanimive in pričevalne njegove razglednice in pisma mecenu Sadnikarju, skoraj vse po vrsti so dopolnjene in okrašene z njegovimi lastnoročnimi risbami. Poleg skoraj 500 razglednic, ki jih je za razstavo posodil zbiralec Marjan Marinšek iz Velenja, so unikatne razglednice prava posebnost. Nekaj secesijskih motivov v razglednicah in slikah so tako prave slaščice razstave.

Gaspari je bil eden od ustanoviteljev jugoslovanskega kluba umetnikov Vesna, v katerem so si za svoje vodilo izbrali geslo »Iz naroda za narod«, ki je ostalo Gasparijevo umetniško vodilo vse življenje. Motive za svoja dela je črpal v narodovi umetnosti in kulturi, v običajih, oblačilni kulturi, preprostem podeželskem življenju … »Nekaterim starejšim obiskovalcem gre kar na jok, ker se zavedajo, da bodoče generacije tega, kar je slikal Gaspari, ne bodo več mogle videti ali doživeti v živo,« pripoveduje Kunstljeva. V uvodnem prostoru razstave so tako na ogled zgodnja dela, od Gasparijevega Slanika z letnico 1899 naprej, predstavljenih je pet njegovih portretov, v nadaljevanju so na ogled razglednice, tako originalne risbe kot okrog 500 različnih motivov natisnjenih razglednic. Sledijo dela v avtorjevi najbolj priljubljeni kombinirani tehniki, s pastelnimi kredami in tempero oziroma akvarelom. Dela so razstavljena predvsem glede na tematiko bodisi kot poklon kmečkemu človeku, z motivi smrti in veselja, plesa in ohceti na drugi strani. V prvem nadstropju so na ogled njegova najbolj znana dela predvsem iz časov med obema vojnama, Marjan Marinšek pa je zbral tudi skoraj 250 različnih tiskov, za katere likovno predlogo je izdelal Gaspari. Me slikami so tudi njegove najbolj znane umetnine, Medvedova svatba, Ob zibki, Jurjevo, podobe Desetega brata in Desetnice … V zatemnjenih prostorih se vseskozi vrtita dva filmi o Gaspariju.

Gasparija v njegovem času v nasprotju z impresionisti na primer, ki so ga imeli za sebi enakega umetnika, stroka dolgo ni prepoznala in pravilno ovrednotila. Maksim Gaspari je bil in je eden največjih in najpomembnejših likovnih ustvarjalcev v zgodovini slovenske umetnosti. Razstava na Pristavi na Bledu to dokazuje na najboljši možni način. Zato je ne gre izpustiti.