Življenjska preobrazba

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 10. aprila

Pred kratkim me je ena od sester z oddelka 200 na Golniku za potrebe študijske naloge prosila, naj ji opišem oziroma predstavim svoje dojemanje in razumevanje bolezni, s katero se soočam. Še zlasti, kako mi je rak na pljučih spremenil dotedanji način življenja. Takole sem ji odgovorila.

Verjamem, da katera koli pogojno rečeno resna bolezen zamaje dotedanjo imanentno bistvo, življenjsko bit, življenjsko srž – katere bistvena sestavina so življenjske navade – vsakega odgovornega pripadnika človekove vrste, se pravi, homo sapiensa kot bitja z danostjo in možnostjo uporabe uma.

Moj odziv na bolezen, to je na pljučnega raka, je potekal v dveh, bolj ali manj ločenih smereh. Ena sprememba je zadevala moj dotedanji gmotni način življenja, bivanja. Dobesedno v istem trenutku, ko sem resnico spoznala ali bolje rečeno začutila na intuitivni ravni (preko dežurne zdravice na urgenci ljubljanskega Kliničnega centra), sem segla v torbico, potegnila ven škatlo cigaret in vžigalnik in oboje odvrgla v koš za smeti. Ko se je prvotni sum na pljučnega raka izkazal kot pravilen, pomeni, ko so zdravniki s pomočjo zanesljivih medicinskih metod predvideno diagnozo potrdili, sem v istem trenutku spremenila prehranjevalne navade in postala veganka. (Kljub drugačnim zdravnikovim napotkom, kar želim v aktualnem diskurzu posebej podčrtati.) Med drugim sem iz svojega jedilnika povsem črtala krompir, čebulo in česen. Slednje, kajpada, pomeni, da sem se bila prisiljena naučiti novega načina kuhanja, kar še zdaleč ni mačji kašelj. Naslednja korenita sprememba na tem (gmotnem) delu poti, ki me pelje k zdravju, je odnos do rekreacije in gibanja nasploh. Pred ugotovitvijo bolezni sem trikrat na teden obiskovala fitnes center, v najkrajšem možnem času sem tovrstni skrbi za telo dodala redne sprehode v naravo (ne glede na vreme) in tako imenovane qi-gong vaje ter vaje za krepitev pljuč. Pripominjam, da zdaj skrbim za gibanje tako redno in tudi s tolikšno strastjo, kot sem nekoč kadila. Bolj kot prej sem začela skrbeti tudi za svoj vsakdanji videz; prvi nakup, ki sem si ga privoščila takoj po prihodu z Golnika, so bila ličila in zapeljivo spodnje perilo, vključno s spalno srajco in pižamo.

No, to je bil lažji del moje življenjske preobrazbe, če se tako izrazim. Druga sprememba je zadevala mojo dotedanjo raven dojemanja duhovnosti (v kontekstu verovanja oziroma vere) in vsega, kar zadeva nematerialno bistvo (resnico) življenja. Svoje dotedanje dojemanje vere kot kulturne posebnosti, narodove identitete in samobitnosti ter verovanje v Boga, se zdaj trudim nadgraditi z resnično, globoko in smiselno pobožnostjo, ki med drugim vključuje ljubezen do vsega Stvarstva, ponižnost, vero v božji načrt (tudi načrt z menoj), v božjo pravičnost in v božje usmiljenje. Na tej poti sem šele na začetku. (Se nadaljuje.)