Domače, sveže – in kajpak zdravo, neoporečno
V zadnjih tednih je bila v Sloveniji pogosta tema družbeni eksperiment – ravnanje poslanca, ki se je, naveličan čakanja pri blagajni, s sendvičem, ne da bi ga plačal, zmuznil iz trgovine in tako preveril pozornost prodajalcev in celotnega varnostnega sistema. Morda je bil njegov namen dober, ob aferi s poljskim mesom je verjetno hotel dokazati, da se kljub nadzoru lahko tudi kaj izmuzne, kot se je poljskim veterinarskim oblastem sporno meso za kebab, a eksperiment je bil vendarle precej nenavaden, zato je tudi doživel ostro javno obsodbo in razplet, ki je poslanca stal poslanskega sedeža.
Moj družbeni eksperiment je bil drugačen: v zadnjih tednih sem pri nakupih v gorenjskih mesnicah in trgovskih centrih s prodajo mesa kot potrošnik namerno spraševal prodajalce, ali je meso domače in sveže. Mesarji me niso niti malo presenetili z odgovorom, dobil sem takšnega, kot sem ga pričakoval: meso je domače, sveže – in kajpak zdravo in neoporečno za prehrano. Le kje je torej vse uvoženo in verjetno ne vedno povsem sveže meso?! Dober poznavalec razmer, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, je namreč pred časom dejal, da v Slovenijo vsako leto uvozimo 4200 priklopnikov mesa in mesnih izdelkov ali približno dvanajst priklopnikov na dan.
V Sloveniji sicer dobro deluje nadzor za zagotavljanje varne hrane, a prehranska afera s spornim konjskim mesom, iz katerega je mesar iz Lipniške doline izdeloval mesne izdelke, je pokazala, da se tudi pri nas lahko kaj izmuzne nadzoru, kot se je na primer na Poljskem. Takšni dogodki iz domačih, slovenskih logov postavljajo na realna tla tudi tiste, ki že vnaprej nekritično prisegajo na to, da je vse domače odlično, kakovostno, neoporečno in zdravo, vse tuje pa slabo ali vsaj dvomljive kakovosti.
Ob takšnih prehranskih aferah, ki zadnje čase pretresajo Evropsko unijo in tudi Slovenijo, se zdi, da pohlep ne pozna meja in da protagonisti takšnih afer razmišljajo nekako takole: ni pomembno, ali je meso neoporečno, pomemben je zgolj zaslužek. Konkurenca med ponudniki mesa in mesnih izdelkov je sicer dobra za potrošnike, a hudi pritiski na ceno tudi spodbujajo prehranske afere oziroma sporna, celo kazniva dejanja. Slabo je, če tudi sistem javnega naročanja hrane v šolah, vrtcih, bolnišnicah in domovih za starejše postavlja kriterij (najnižje) cene pred kriterij kakovosti. Na kmetijskem ministrstvu zatrjujejo, da naš sistem omogoča javnim zavodom, da kakovost postavijo pred ceno, torej meso z oznako Izbrana kakovost pred cenejše uvoženo meso.