Vodiška Johanca, verska sleparka

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (176)

V Repnjah pri Vodicah se je 4. decembra 1885 rodila verska sleparka Ivana Jerovšek, ki so jo začeli imenovati Vodiška Johanca. Če je njeno igrano krvavenje v tistem času pomenilo priložnost za spopad med »naprednim« in »manj naprednim« tiskom, sedaj pomeni samo primer revnega dekleta, ki se je poskušalo rešiti iz nerešljivega siromaštva.

Ko je bila mlada, je – tako kot je bilo v navadi – v Mengšu izdelovala slamnike. Po zgodnji smrti njenih staršev je ostalo samih pet otrok. Skrb zanje je prevzel krajevni župnik Simon Žužek. Rešitev pred revščino je videla v samostanu, zato je želela postati nuna. Župnik ji je želel pomagati in jo je poslal za deklo v benediktinski samostan na Reko. Tam so ugotovili, da ni bila dovolj pridna in duhovna, ter ji tega niso omogočili. Johanca je iskala rešitev v tem, da je 13. aprila 1909 razglasila, da je doživela videnje Marije. Baje ji je neka nuna iz samostana pokazala, kako se lahko zaigrata svetniška zamaknjenost ter krvavenje.

Škofijska komisija je proučila njen primer in ga razglasila za histerijo, vendar je Johanca vseeno postajala vse bolj priljubljena. Ko so jo izgnali iz samostana, je nekaj časa delala v domu v okviru kapucinskega samostana na Reki, vendar so jo tudi tam odslovili zaradi prepirov in dolgov.

Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič ji je želel pomagati in jo je povabil v domače Vodice. Konec leta 1912 se je naselila v vodiškem župnišču pri župniku Žužku. Vodiška Johanca pa je bila takrat že tako priljubljena, da je začelo prihajati v Vodice na tisoče obiskovalcev, ki so plačevali za ogled mučeniških čudežev. V posebni sobi župnišča, kamor sta hlapec in dekla postopoma spuščala skupine ljudi, je Johanca, ležeča v postelji, ob petkih uprizarjala predstave, sestavljene iz zamaknjenja, krvavega pota, srčne rane in trpljenja, med katerimi je krvavela s čela, zapestij in stopal. Trdila je tudi, da vidi v onstranstvo in da lahko komunicira z mrtvimi. Ljudje so kupovali zdravilno vodo z Johančino krvjo in svetinje.

Johanco so nekateri opazili večkrat na poti v ljubljansko mestno klavnico. To je vzbudilo dvome v skrivnost njenega trpljenja. Zato je salezijanec Josip Valjavec 5. septembra 1913 med eno od predstav z Johance povlekel odejo in razkril žogo iz kavčuka, polno prašičje krvi. Cevke so vodile do »krvavečih« delov telesa. Razkritje je pomenilo konec njenega slovesa. Tretjega januarja 1914 se je začelo sojenje v Ljubljani. Obtožili so jo hlinjenja Kristusovega trpljenja z namenom dobička. Johanca je obtožbe priznala, sodnik pa je upošteval, da so na njeno dejanje vplivale druge osebe, in jo zato obsodil na razmeroma kratkih deset mesecev zapora. Na prostosti je Johanca životarila in nekaj malega sleparila ter se leta 1918 spet znašla v zaporu. Leta 1919 se je zbodla na zarjavelih vilah, dobila tetanus in po daljšem trpljenju umrla, stara 34 let.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Tržiču se je 5. 12. 1867 rodil književnik, pevec in gledališki igralec Ivan Toporiš. Po maturi je bil eno leto v bogoslovju. Jeseni 1890 je odšel na Dunaj in končal pravo.

V Kranju se je 5. 12. 1878 rodil slovenski literarni zgodovinar Nikolaj Omersa. Bil je srednješolski profesor v več slovenskih mestih.

Na Spodnjem Jezerskem se je 5. 12. 1901 rodil agronom in genetik Janez Zaplotnik. Vzgojil je več izboljšanih tipov domačega njivskega in vrtnega fižola.