Hipohonder (34)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / petek, 28. november 2008 / 06:00

"Koliko časa bi še potreboval, da bi me povabil na kavo?"

»Ravno včeraj sem razmišljal o tem, a si prehitro izginila iz klepetalnice.«

Tako sem jaz povabila njega. Čeprav to ni bila najina prva kava, saj sva se poznala že od prej. Nisem imela nobenega posebnega vtisa o njem, ker so bile kave doslej popolnoma nedolžne. Vedno sva se pogovarjala le o poslu. Pa tudi, ko sem ga odkrila v klepetalnici, sva večino časa klepetala o službi.

Zdel se mi je urejen, umirjen fant blizu štiridesetih. Do žensk je bil zaščitniški in prijazen. Skorajda očetovski. Ampak če nekoga ne poznaš več kot toliko, potem niti ne moreš vedeti, kaj te čaka, ko se z njim podaš v zvezo.

No ja, zato se pa odpravljamo na ljubezenska popotovanja v življenju, da vidimo, bo šlo ali ne.

Po nekaj dneh sem ugotovila, da je njegov največji problem v tem, da rad veliko govori, polemizira, filozofira in na dolgo in široko razčiščuje probleme, ki so bili zame le površinskega značaja. Zame se je na primer pogovor zaključil že zjutraj, on pa je bil zmožen o določeni stvari razpravljati dva ali celo tri dni. Iskal je dlako v jajcu, bi lahko rekli temu. Pa še, ko jo je našel, ni bil zadovoljen. Brskal je dalje. Zahteval je pozornega sogovornika in v dolgih razpravah sem se najprej začela izgubljati, potem sem ga enostavno nehala poslušati. Samo še kimala sem. Stvar je postala utrujajoča, nakar so na dan privrele še določene karakterne lastnosti, ki sem jih morda celo sama izzvala s svojim dokaj ledenim obnašanjem.

Ljudje izražamo ljubezen na različne načine. Na različne načine jo tudi zahtevamo ali vsak pričakujemo, da bomo nekaj dobili v zameno. Intenziteta tega je odvisna od posameznika samega. Podobno je s pričakovanji. Eni verjamejo v čistost ljubezni, drugi kompenzirajo.

Njegov način iskanja pozornosti je že mejil na izsiljevanje, hipohonder v njem pa je iz dneva v dan postajal večji. In zahtevnejši.

Začelo se je vse s problemom nedokončane srednje šole. Izražal ga je na način, da je vse kar je 'tujega, dobrega, tako zlagano, zanič', medtem ko njemu, revežu, pač ni bila nikoli dana možnost, da bi se do tega dokopal.

Jamranje in cinizem sta se stopnjevala. Postajal je občutljiv za vsako mojo izrečeno besedo. Lovil me je, lahko bi rekla, dobesedno, na vejicah.

Film mi je 'počil', ko sem se službeno odpravila v Beograd. Ravno smo pristali na letališču, meni je zacingljal telefon in sledila je čustvena izjava v smislu, da kako sem grozna, da ga kar pustim samega, pa čeprav se je s potjo do zadnje minute strinjal. Potem me je dnevno zasipal s sms-ji in dramatiziral, kako ga boli križ, spet drugič je bila kriva za bolečino glava, imel je vročino, pa vneta ušesa. Vmes se je celo odločil, da gre k zdravniku, čez nekaj ur pa mi je preko sms-ja sporočil, da sta šla s kolegico na kavo in ugotovila, da ga najverjetneje bolijo ledvica.

Ker nisem odpisovala, so postajali sms-ji sicer redkejši, a vse bolj zajedljivi.

Po vrnitvi domov me je pričakala živčna razvalina. Z grenkim nasmehom mi je zabrusil:

»Namesto da bi bila moje dekle, me podpirala, mi stala ob strani, se še javljaš ne.«

Štirinajst dni je trajala veza, pa je morski val že dobival obliko cunamija. Da o tem, da je eno dnevnih tem predstavljalo tudi najino seksualno življenje, sploh ne bi govorila. Vztrajal je v prepričanju, da on ve, da jaz mislim, da ima premajhnega. Ker je to vneto ponavljal, sem na koncu res verjela v to.

Moč sugestije torej obstaja, samo tema je bila tu dokaj občutljiva.

Na njegovo 'ljubiš, ne ljubiš', sem dokaj hladno odgovorila:

»Srce, si ti malo hipohonder?«

»Kakšno vprašanje je pa sedaj to?!? Ti mene sploh ne ljubiš … Tako ne bo šlo. Jaz ne zdržim več.«

Hvala bogu, sem si mislila, jaz tudi ne.