Čigav problem je nasilje v šolah?

Nasilje v šolah bi moralo skrbeti prav vsakega človeka. Ne samo starše otrok, ki jim otroci kažejo modrice, praske in buške. Tudi ne samo starše otrok, ki zjutraj tožijo za bolečinami v trebuhu, zato da bi lahko ostali doma. Nasilje ne more biti samo odnos med žrtvijo in nasilnežem. Ne more biti prizadeta samo profesorica, ki ji srednješolec grozi, če mu ne bo dala zadostne ocene. V nasilna dejanja niso vpleteni samo otroci, ki se tepejo, porivajo, butajo in žalijo druge. Niso krivi samo starši, katerih otroci uporabljajo pesti. Odveč so sodbe o neučinkovitih ukrepih, o nesposobnih učiteljih in svetovalnih delavcih. Niso ravnatelji tisti, ki bodo spremenili ta svet v prijazen planet. Tudi socialni delavci ne morejo biti dežurni krivci za primere, v katerih prihaja do nasilja. Zelo banalno je iskati vzrok v pravicah, ki jih imajo otroci. Eno so pravice, drugo so meje. Nekaj je teorija s papirji, drugo je realnost. Situacija, v kateri smo se znašli glede nasilja med otroki in mladostniki, je milo rečeno obupna in obupa vredna. To se nam je zgodilo kljub neštetim preventivnim akcijam, ki vsako leto potekajo za vse vpletene generacije. To se dogaja nam vsem. Danes, ta trenutek.

Ne bodimo brezskrbni, misleč, da so naši otroci že toliko stari, da ne morejo biti vpleteni v nasilje. Ne delajmo si utvar, da se nam to ne more zgoditi. Da smo varni zato, ker smo lepo vzgojili otroke. Ali zato, ker se naši otroci ne družijo z barabami. Ali pa si domišljamo, da se nasilje dogaja samo v ljubljanskih šolah. Da se v naši, mali, vaški šoli vse lepo zmenimo. Mogoče nas ni strah zato, ker imamo ograjo, alarm ali psa. Ali zato, ker naš otrok ne hodi peš domov. Ne podcenjujmo nasilja. Nasilje je tukaj, kot zrak, ki ga dihamo. Ta šolski, otrokov, mladostnikov, boleč, družben problem dihamo vsi. Le da se nekateri tega zavedamo bolj, drugi manj. Nasilje je stvar vsakega človeka, vsakega dedka, mame, otroka, poštarja, zdravnika, prodajalke, poslanca, ekonomista, državljana.

Kdaj bomo dojeli, da gre za vse nas? Česar ne rešimo danes, dobijo jutri naši otroci, vnuki, prijatelji … in mi – nazaj. Ne potrebujemo več projektov, okroglih miz, štirioglatih zasedanj in analiz stanja. V nikakršno pomoč nam niso pravila, ki kot smrkelj visijo na vratih razredov. Navadili smo se, da so tam zaradi našega občutka varnosti, nadzora in obvladovanja situacije. Otroci se na pravila ne ozirajo več. Zato, ker ne veljajo. Počasi se bodo tudi najbolj občutljivi naučili, da velja pravilo močnejšega in da je to pravzaprav edino pravilo, ki se splača. Nekateri otroci bodo uporabili svojo lastno moč, drugi bodo v boj poslali starše, tretji plačali odvetnike, četrti bodo v imenu moči za vedno ostali žrtve. Ampak zmagal ne bo nihče, dokler bomo uporabljali moč.

Mogoče bi bilo za začetek dovolj, da priznamo, da so otroci naše ogledalo. Ne samo staršev, ampak celotne družbe. Na šolskih hodnikih prepoznavamo vehementno obnašanje poznanih odraslih ljudi in pišmeuhovski odnos »nič mi ne morete«. In zares postajamo nemočni. Nesposobneži za starše, ki pričakujejo več od nas. Izgubljene avtoritete za otroke, ki doživljajo našo neučinkovitost. Razočaranje za tiste, ki jim ne moremo zagotoviti normalnega pouka. Naivneži za odvetnike, ki nam mahajo s proceduralnimi napakami. Osovraženi javni uslužbenci za družbo, ki od nas zahteva vzgojo na najvišjem nivoju, dosežke znanstvenikov in animatorski program najboljšega cirkusa. Mar ni to slika našega vsakdana?

Kaj potrebujejo otroci, da se bo v njihove duše naselil mir? Da se bodo lahko učili, delali in rasli z dobro samopodobo? Da nasilje ne bo postalo stalen način reševanja stisk? Potrebujejo okolje, ki je varno. Ljudi, na katere se lahko zanesejo. Potrebujejo vsebino, ne embalaže v obliki novih programov, zvenečih imen. Želijo si smiselnih izzivov. Služb za svoje starše. Ugasnjeno televizijo. Jasnih sporočil. Takojšnjega odziva. Prevzemanja odgovornosti. Posledice. Urejeno in učinkovito zakonodajo. Zaznavanje in občutljivost na nasilje vseh vrst. Od vseh ljudi. Za vse vpletene. Sploh zmoremo to?

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Jesenice / četrtek, 22. julij 2010 / 07:00

Županov dan za evro

"Županov dan na kopališču Ukova ne pomeni, da lahko vsak župana ´tunka´ po mili volji," v šali pravi jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger.

Objavljeno na isti dan


Šenčur / ponedeljek, 22. julij 2019 / 21:18

Šenčur bo dobil trgovski center

Ob regionalni cesti Kranj–Brnik v Šenčurju raste Hoferjev trgovski center. Občina Šenčur pa namerava na tem delu ceste zgraditi krožno križišče s povezavo v poslovno cono.

Kronika / ponedeljek, 22. julij 2019 / 21:17

Hribovka Mojca pravi zgled

Na več izhodiščnih točkah zahtevnih planinskih poti na Vršiču in v Ratečah so postavili opozorilne table s podobo »hribovke Mojce«, ki planincem svetuje, naj pot nadaljujejo samo z ustrezno opremo.

GG Plus / ponedeljek, 22. julij 2019 / 21:16

Ko telo ne uboga, ustvarja srce

Kako nastane slika iz listov, ki nam jih podari narava? Pa ne le ena sama slika. Čudovit kolaž različnih motivov s tehniko posušenega cvetja je na razstavah že predstavila Ljuba Brajnik iz Naklega. Ko...

Gospodarstvo / ponedeljek, 22. julij 2019 / 21:14

V Tržiču potrebujejo vsaj tri poštarje

V Sindikatu poštnih delavcev so nezadovoljni z uresničevanjem februarskega dogovora o stavkovnih zahtevah v Pošti Slovenije. V Tržiču manjkajo vsaj trije poštarji, obstoječi pa imajo že preveč nadur.

Gospodarstvo / ponedeljek, 22. julij 2019 / 21:14

Investicija za trideset milijonov evrov

Podjetje Iskra Mehanizmi začenja več kot tridesetmilijonsko investicijo v poslovni coni ob brniškem letališču.