Čigav problem je nasilje v šolah?

Nasilje v šolah bi moralo skrbeti prav vsakega človeka. Ne samo starše otrok, ki jim otroci kažejo modrice, praske in buške. Tudi ne samo starše otrok, ki zjutraj tožijo za bolečinami v trebuhu, zato da bi lahko ostali doma. Nasilje ne more biti samo odnos med žrtvijo in nasilnežem. Ne more biti prizadeta samo profesorica, ki ji srednješolec grozi, če mu ne bo dala zadostne ocene. V nasilna dejanja niso vpleteni samo otroci, ki se tepejo, porivajo, butajo in žalijo druge. Niso krivi samo starši, katerih otroci uporabljajo pesti. Odveč so sodbe o neučinkovitih ukrepih, o nesposobnih učiteljih in svetovalnih delavcih. Niso ravnatelji tisti, ki bodo spremenili ta svet v prijazen planet. Tudi socialni delavci ne morejo biti dežurni krivci za primere, v katerih prihaja do nasilja. Zelo banalno je iskati vzrok v pravicah, ki jih imajo otroci. Eno so pravice, drugo so meje. Nekaj je teorija s papirji, drugo je realnost. Situacija, v kateri smo se znašli glede nasilja med otroki in mladostniki, je milo rečeno obupna in obupa vredna. To se nam je zgodilo kljub neštetim preventivnim akcijam, ki vsako leto potekajo za vse vpletene generacije. To se dogaja nam vsem. Danes, ta trenutek.

Ne bodimo brezskrbni, misleč, da so naši otroci že toliko stari, da ne morejo biti vpleteni v nasilje. Ne delajmo si utvar, da se nam to ne more zgoditi. Da smo varni zato, ker smo lepo vzgojili otroke. Ali zato, ker se naši otroci ne družijo z barabami. Ali pa si domišljamo, da se nasilje dogaja samo v ljubljanskih šolah. Da se v naši, mali, vaški šoli vse lepo zmenimo. Mogoče nas ni strah zato, ker imamo ograjo, alarm ali psa. Ali zato, ker naš otrok ne hodi peš domov. Ne podcenjujmo nasilja. Nasilje je tukaj, kot zrak, ki ga dihamo. Ta šolski, otrokov, mladostnikov, boleč, družben problem dihamo vsi. Le da se nekateri tega zavedamo bolj, drugi manj. Nasilje je stvar vsakega človeka, vsakega dedka, mame, otroka, poštarja, zdravnika, prodajalke, poslanca, ekonomista, državljana.

Kdaj bomo dojeli, da gre za vse nas? Česar ne rešimo danes, dobijo jutri naši otroci, vnuki, prijatelji … in mi – nazaj. Ne potrebujemo več projektov, okroglih miz, štirioglatih zasedanj in analiz stanja. V nikakršno pomoč nam niso pravila, ki kot smrkelj visijo na vratih razredov. Navadili smo se, da so tam zaradi našega občutka varnosti, nadzora in obvladovanja situacije. Otroci se na pravila ne ozirajo več. Zato, ker ne veljajo. Počasi se bodo tudi najbolj občutljivi naučili, da velja pravilo močnejšega in da je to pravzaprav edino pravilo, ki se splača. Nekateri otroci bodo uporabili svojo lastno moč, drugi bodo v boj poslali starše, tretji plačali odvetnike, četrti bodo v imenu moči za vedno ostali žrtve. Ampak zmagal ne bo nihče, dokler bomo uporabljali moč.

Mogoče bi bilo za začetek dovolj, da priznamo, da so otroci naše ogledalo. Ne samo staršev, ampak celotne družbe. Na šolskih hodnikih prepoznavamo vehementno obnašanje poznanih odraslih ljudi in pišmeuhovski odnos »nič mi ne morete«. In zares postajamo nemočni. Nesposobneži za starše, ki pričakujejo več od nas. Izgubljene avtoritete za otroke, ki doživljajo našo neučinkovitost. Razočaranje za tiste, ki jim ne moremo zagotoviti normalnega pouka. Naivneži za odvetnike, ki nam mahajo s proceduralnimi napakami. Osovraženi javni uslužbenci za družbo, ki od nas zahteva vzgojo na najvišjem nivoju, dosežke znanstvenikov in animatorski program najboljšega cirkusa. Mar ni to slika našega vsakdana?

Kaj potrebujejo otroci, da se bo v njihove duše naselil mir? Da se bodo lahko učili, delali in rasli z dobro samopodobo? Da nasilje ne bo postalo stalen način reševanja stisk? Potrebujejo okolje, ki je varno. Ljudi, na katere se lahko zanesejo. Potrebujejo vsebino, ne embalaže v obliki novih programov, zvenečih imen. Želijo si smiselnih izzivov. Služb za svoje starše. Ugasnjeno televizijo. Jasnih sporočil. Takojšnjega odziva. Prevzemanja odgovornosti. Posledice. Urejeno in učinkovito zakonodajo. Zaznavanje in občutljivost na nasilje vseh vrst. Od vseh ljudi. Za vse vpletene. Sploh zmoremo to?

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gospodarstvo / četrtek, 27. oktober 2022 / 13:23

Učencem in dijakom predstavili poklice

V podjetju Marmor Hotavlje so minulo soboto prvič pripravili informativni dan, ki je bil namenjen morebitnim novim sodelavcem. Učencem in dijakom, ki so jih obiskali, so tako želeli olajšati odločitev...

Objavljeno na isti dan


Tržič / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Novi igrišči in cesta

Pristava, Brezje pri Tržiču - V naselju Pristava so uredili otroško igrišče ob blokih, kakršnega doslej še ni bilo. Postavili so igrala, ki so namenjena otrokom vseh starosti, in...

Bled / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Varneje proti Podhomu in urejeno staro jedro

Bled - Cesta proti Podhomu in staro jedro Grad bosta dobila novo podobo. V sredo so namreč začeli obnavljati petstometrski odsek na lokalni cesti Bled–Podhom, za kar so pridobili...

Gospodarstvo / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Mešetar

Tržne cene govejega mesa Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja pripravlja v okviru tržno informacijskega sistema tudi tržno poročilo za govejo meso. Reprezent...

Gospodarstvo / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Del nagrade odstopili fizioterapiji

Škofja Loka - Agencija Čelik in Generali sta minuli teden Zdravstvenemu domu Škofja Loka izročila ček v vrednosti tisoč evrov, ki so ga porabili za zamenjavo dotrajanega aparata...

Prosti čas / ponedeljek, 11. oktober 2010 / 07:00

Ajdova moka, bograč in terme

V Veržeju smo si ogledali Babičev mlin, okusili bograč in prekmursko gibanico. Za harmoniko je tokrat poprijelo dekle. Ustavili pa smo se še v Mali Nedelji, v Biotermah.