Veseli spomini na domovino

Kratke zgodbe Slovencev, ki živijo na Bavarskem v Nemčiji

Nemčija je postala dom skoraj 40.000 Slovencem, ki so se iz različnih razlogov odločili, da zapustijo Slovenijo. Kar polovica vseh živi na Bavarskem, deželi na jugu Nemčije, kjer sem si tudi jaz za pol leta našla drugi dom. Večkrat sem si želela slišati slovensko besedo in občutiti pristno slovensko veselje, in vse to sem našla v Ingolstadtu, mestu ob Donavi, v središču Bavarske. Srečala sem peščico zelo prijaznih ljudi, ki so pred leti odšli, kot radi rečemo, »s trebuhom za kruhom« in pristali tukaj ali pa so se v Nemčiji rodili slovenskim staršem. Z menoj so delili svoje izkušnje, poglede na nov dom in staro domovino pa tudi o tem, ali se še kdaj vrnejo domov v Slovenijo in ali bo kdaj ta povratek večen.

Dobili smo se v gostišču, kamor kot člani kulturnega in posvetnega društva Slovencev Lastovka iz Ingolstadta radi zahajajo. Že vstopili so nasmejani, glasni, med seboj pa so govorili v prekmurskem narečju. Za Ingolstadt in Slovence, živeče v njem, je značilno, da večinoma izhajajo iz Prekmurja, saj so prišli delat v tukajšnjo tovarno avtomobilov, kjer je večina zaposlena še danes.

V Audiju, znani avtomobilski tovarni, kot ličar dela tudi 45-letni Peter Skledar. V Nemčijo je sledil svoji ljubezni in v Ingolstadt prišel leta 1992. Doma sta z mamo ostala sama na kmetiji, zato je dokončal le srednjo poklicno šolo in ker dela v okolici ni bilo, se je odločil, da sledi svoji ljubezni, Slovenki, ki je že delala v Nemčiji. Z delom je začel v gradbeništvu, kjer mu zaradi neznanja nemškega jezika službe niso odrekli. Jezik, kot pravi, mu je na začetku povzročal preglavice tudi pri vključevanju v družbo, saj ni imel pravih prijateljev, s katerimi bi se lahko sproščeno pogovarjal. Danes jih ima, nekaj tudi Slovencev, ki prav tako delajo v tovarni, a tam je zdaj že nova generacija, ki pa slovenskega jezika ne obvlada. A vendar Peter rad govori slovensko in se svojega doma še raje spominja. »Ko je kdaj zahajalo sonce, pa sem bil v svojem stanovanju, sem si rekel: človek, kako lepše bi ti bilo doma,« se nasmeje in pravi, da se v Slovenijo vrača pogosto, skoraj vsak mesec. Z veseljem bi se vrnil za stalno, kljub temu da ima tukaj boljšo službo, kot bi jo najbrž imel doma. Opaža tudi razliko med Slovenci in Nemci. Medtem ko se Slovenci radi poveselijo in delijo svoje stvari s prijatelji, Nemci cenijo zasebnost in nikogar prav kmalu ne »spustijo« v svoje zasebno življenje.

Podobno mnenje o Nemcih ima tudi Helena Fabian, ki pravi, da so zelo zadržani, Slovenci pa odprti, domači in zelo prijazni. Fabianova prav tako dela v avtomobilski tovarni na področju konstrukcije in programiranja in se je že rodila v Nemčiji, staršema, ki sta proti koncu šestdesetih prišla delat na tuje. Poročena je s Slovencem, ki ga je spoznala v tovarni. Skupaj imata dva otroka, ki jima želita približati slovenski jezik in kulturo. Niti njej niti njenim staršem življenje na začetku ni bilo enostavno, a so bili primorani naučiti se jezika in hitro osvojiti kulturne navade nove države. Pri tem jim je pomagala Lastovka, društvo, v katerem sama aktivno sodeluje kot vodja folklorne skupine. Ob vprašanju, če bi se za vedno vrnila domov, se nasmeje in pravi, da bi si to z lahkoto predstavljala in bi ji bilo zelo všeč, ampak ne ve, kako bi bilo z delom. Helena se je v Slovenijo sicer enkrat že vrnila, domov so jo na šolanje poslali starši, ki so se prav tako želeli vrniti. Do vrnitve ni prišlo in morala se je, zelo nerada, kot pravi, vrniti v Nemčijo.

Da ji slovenska zemlja veliko pomeni, pokaže tudi to, da njena 19-letna hčerka Sara Fabian ves čas poskuša govoriti slovensko. Čeprav ji naš jezik dela nemalo težav, ji je tako zelo všeč, da je navezala stike z vrstniki v Sloveniji in tako vadi jezik svojih staršev. »Kakšen dan doma govorimo nemško, kakšen pa slovensko. Slovensko predvsem zato, da ne pozabimo,« se nasmeje. Ko sva se pogovarjali, sva šli čez tri jezike – od slovenščine do nemščine in angleščine. V Nemčiji obiskuje srednjo šolo, kjer šolanje kombinirajo z delom, tako je v tovarni Audi našla delo kot serviserka avtomobilov, to pa počne v sklopu šole. V Slovenijo se rada vrača, predvsem poleti, ko z družino pridejo za tri tedne, najbolj pa jo je navdušil Piran. Všeč pa bi ji bilo oditi za vedno, saj so ljudje po njenem mnenju v Sloveniji precej bolj prijazni kot v Nemčiji. Našo državo vidi kot svojo domovino, in ne le kot domovino svojih staršev. »Nemci mislijo le na čas in denar, Slovenci pa se znate sprostiti in kakšnega popiti. Zares imam rada Slovenijo,« je navdušena Sara.

Kako pomemben je Nemcem čas, je dejala tudi Jana Winter, 39-letna diplomantka komunikologije iz Beltincev. V Ingolstadtu dela kot asistentka v podjetju, pred leti pa je delala tudi na slovenskem konzulatu v Münchnu. Danes je predvsem mamica dvema hčerkama, ki enkrat tedensko obiskujeta slovensko šolo v Ingolstadtu in tako obvladata slovenščino. Jano je v Nemčijo pripeljala ljubezen, prišla pa je takoj, ko je diplomirala. S partnerjem, ki je Nemec, sta premišljevala, v katero smer bi nadaljevala svojo pot, in sta se odločila, da se Jana preseli v Nemčijo. »Če bi še moj mož prišel v Slovenijo, bi bila pa oba brezposelna,« pravi Jana, ki najraje spremlja slovenski šport, predvsem košarko in rokomet. Domov se ne bi vrnila nikoli, čeprav se velikokrat zapeljejo k njenim staršem na obisk. Med Slovenci in Nemci je po njenem največja razlika v točnosti, saj v Nemčiji določena ura zares velja.

Spoznala pa sem tudi Suzano Veren, tisto, ki zdaj kot predsednica društva Lastovka skrbi za to, da se Slovenci v Ingolstadtu še srečujejo. Po poklicu je učiteljica in je že bila rojena v Nemčiji, oba starša sta v tujino prišla zaradi dela. V prostem času rada pleše slovenske folklorne plese in kleklja, slovenska tradicija ji je res pomembna. S starši govori prekmursko, saj se njen oče, pove v smehu, ni nikoli prav dobro naučil nemško. S sestro večinoma govorita nemško, a nasprotno se s svojima nečakinjama pogovarja v slovenščini. Ravno to se ji zdi zelo pomembno, saj otroci zdaj ne znajo več slovenskega jezika. A so s tem namenom znova začeli s slovensko šolo, dopolnilnim poukom slovenščine za otroke. Z Lastovko sta povezani že celo življenje. Ko je bila mlajša, je hodila v slovensko šolo, nato se je aktivno povezala v društvo in si tukaj našla družbo. Ves čas so planirali vrnitev domov, a do te ni prišlo. Pa vseeno Verenova prihaja rade volje nazaj v njihovo hišo v Prekmurju, na poti do tja pa si zelo naglas zavrti kakšno slovensko in hrvaško pesem.

Zaradi ljubezni je v Nemčijo prišla tudi Lidija Schneeweis Gumilar, čeprav je njen mož nekaj časa živel z njo v Sloveniji. A ko je njun sin dopolnil pet let, so se vrnili nazaj v moževo domovino. Tu je hitro našla delo, in sicer v kliničnem centru v Ingolstadtu, kjer skrbi za finance oddelka, ki deluje kot dom za ostarele. V Sloveniji je bila zaposlena v tovarni Mura, kjer je bila izvozna referentka za nemški trg, s tem je dobila prve stike z Nemčijo. V Slovenijo se velikokrat vrnejo, saj Lidijina mama še vedno živi v bližini Murske Sobote. S sinom vedno govori slovensko in tudi sama se velikokrat druži s Slovenci tukaj, vsako nedeljo imajo mašo in po njej druženje. Želja, da bi se kdaj vrnila za vedno, je v njej prisotna ves čas. Celo njen sin si želi, da bi odšli živet k babici, zato študira v Avstriji in se pogosto odpravi na obisk v Slovenijo. O Slovencih Lidija misli, da so zelo nezadovoljen narod, čeprav v Sloveniji ni vse slabo, hkrati pa radi iščejo krivca za težave pri drugih, ne pri sebi. Slovenci imajo veliko, a ne cenijo tega dovolj. Za razliko od Nemcev pa nimajo prav veliko reda.

V Ingolstadtu pa živi tudi Daniele Franc, hčerka Slovencev, ki pa žal slovensko ne zna več govoriti. Slovenščino razume, saj starši še vedno govorijo slovensko, a odgovarja jim v nemščini. Kljub vsemu ji je Slovenija in vse z njo povezano neizmerno ljubo, predvsem odlična hrana, ki jo imamo, vsem pa vedno pove, da so njene korenine slovenske. V Sloveniji imajo še vedno hišo, kamor njeni starši velikokrat pridejo, vendar sama že nekaj časa ni bila tam, saj je študirala v ZDA, zdaj pa dela na univerzi blizu Ingolstadta. V Sloveniji ji je najbolj všeč narava in malo prometa. »Bled,« vzklikne, ko ji rečem, naj bo malo bolj natančna. »Tako lepega in romantičnega kraja še nisem videla!« Slovenci so, po Danielinem, zelo domači, v Nemčiji pa ni vedno tako, saj ohranjajo distanco med seboj. Posebno pa ji je ljuba slovenska navezanost na družino, to v Nemčiji zelo pogreša. Njihov dom v Nemčiji pogosto obiščejo drugi Slovenci, ki prav tako živijo tam, in vedno se z njimi z veseljem pogovarja, a žal le v nemščini.

Pri vseh Slovencih, ki sem jih spoznala v tujini, me je najbolj presunilo to, kako z veseljem se vračajo domov in kako lepa in pomembna se jim zdi domovina. Čeprav opazijo pomanjkljivosti, se jim te zdijo minimalne, raje se osredotočajo na lepoto, mir in prijazne ljudi. Prav vsi so slovensko besedo cenili bolj kot tujo in opozorili na to, da oditi z doma pač ni vedno lahko, čeprav je finančno stanje boljše, a kot je rekel Peter, eden izmed sogovornikov, »denar pač ni vse«.