Sedmica: Dokončna rešitev

Tako kot v primeru stavkajočih zdravnikov si niti v primeru stavkajočih sodnikov ne drznem komentirati njihove temeljne zahteve.

To je zahteve po višji osnovni plači ali kot tek dogodkov razlaga Janja Roblek, predsednica stavkovnega odbora sodnikov: »Primerljivost sodniških plač s plačami funkcionarjev drugih dveh vej oblasti mora zagotoviti osnovna, fiksna plača. To je mednarodni standard, kateremu je zavezana tudi Slovenija, in delovna uspešnost ne more biti mašilo, ki poleg tega ni stalno, zato je tudi nepredvidljivo in odvisno od vsakokrat sprejetega letnega proračuna. Tu je tudi problem norme. Sodniki vendar nismo akordni delavci.« In še: »Tokrat smo sodniki odločeni vztrajati do konca. … Naša prizadevanja so prizadevanja za pravno državo.«

Prvič. Povsem samoumevno je, da sodniki niso akordni delavci, vsaj v splošno razumljenem pomenu besede ne. Ampak: dejstvo je tudi, da sodniški poklic ni svobodni poklic, kot je, denimo, pisateljski, in da so potemtakem sodniki vezani na neke splošne oziroma povprečne standarde. Ti standardi med drugim zagotavljajo, da sodnik sodbe, potem ko jo že enkrat izreče, ne more pesniti tri, štiri, pet ali celo več mesecev, pač glede na intelektualni navdih. Se pravi, v tem kontekstu (in še v marsikaterem drugem) so sodniki hočeš nočeš akordni delavci.

Drugič. Sodniški prispevek pravni državi bi bil neprimerno večji, če bi gospodje in dame v črnem do konca vztrajali pri projektu Lukenda, kot da do konca vztrajajo pri stavkovnih zahtevah. Pri tem mi ni čisto jasno, kaj konkretno pomeni iti »do konca«. Ali drugače, kdo bo zaradi napovedanega vztrajanja pri dokončni rešitvi v resnici nastradal: politiki ali tisti, ki že leta, da ne rečem desetletja čakajo na svojo pravico? Po moji presoji sodniki kopja proti vladi lomijo na hrbtih državljanov in niti približno na svojih; niti zaradi trajnega sodniškega mandata ne.

Tretjič. Predsednica stavkovnega odbora Janja Roblek v pogovoru, objavljenem v ponedeljkovem Delu, javnost posebej opozarja, »da gre pri sojenju za zahtevno intelektualno delo in normativi za merjenje intelektualnega dela, ki poudarjajo le količino in ne tudi kakovosti dela, niso primerni«. Takole bom rekla. Po mojem mnenju pri samem sojenju ne gre toliko za intelektualni napor kot za znanje, se pravi, za poznavanje prava oziroma veljavne zakonodaje. (Čeprav, kajpada, drži, da človek s podpovprečnim inteligenčnim kvocientom ne more biti sodnik, ampak roko na srce, človek, ki ga je narava opeharila za primerno stopnjo zdravega razuma, ne more biti niti voznik avtobusa.) Pri sklicevanju na kakovost dela pa je gospa v črnem, kot se reče, pljunila v svojo skledo. Dejstvo namreč je, da prihaja na slovenskih sodiščih do sodnih zaostankov v številnih primerih prav zaradi kakovosti ali, bolje rečeno zaradi nekakovosti sodniškega dela. V mislih imam številne procesne napake, zaradi katerih se posamezni primeri vračajo na začetek sojenja in se stvari leta in leta vrtijo v začaranem krogu. Stroški, vključno z zamudnimi obrestmi, pa rastejo in rastejo. Kot rečeno, tudi zaradi nekakovostnega sodniškega dela. Ampak, kaj to komu (beri sodnikom) mar; v nobenem primeru stroškov sojenja ne plačajo sodniki.