Hazard po ledenih svečah

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. marec 2014 / 11:12

Tržičan Klemen Premrl že več let sodi v vrh svetovnega lednega plezanja, a smeri, ki jih je nedavno preplezal v mogočni poledeneli steni v Kanadi, premikajo meje alpinizma.

Tržič – Z dvestometrsko previsno steno, ki jo reka oz. slap Helmcken Falls v kanadskem parku Wells Gray Provincial Park vsako leto ob pomoči ve­tra in nizkih temperatur spremeni v eno največjih poledenelih sten na svetu, se je Klemen Premrl prvič spoznal že pred dvema letoma.

Takrat je skupaj z britanskim plezalcem Timom Emettom ponovil smer Spry On, ki je takrat veljala za krepko najtežjo med vsemi podobnimi lednimi smermi na svetu, in jo potegnil vse do vrha stene (s čimer sta po­stala prva alpinista na svetu, ki sta preplezala celotno steno), ter smer Wolverine, ki z oceno WI11 še vedno velja za najtežjo ledno smer na svetu. Že takrat je vedel, da se bo na to območje, ki je med lednimi plezalci zdaj zelo priljubljeno, a še vedno precej samotno, spet vrnil. V to izjemno votlino s strmim previsom in obilico vode, ki kljub nizkim temperaturam nikoli ne zmrzne, ter orjaškimi ledenimi svečami, ki so velike kot avto, se je Klemen spet podal februarja letos, preplezal pa je dve izjemni smeri. »Skupaj s Timom sva preplezala krajšo prvenstveno smer Clash of the Titans, ki v celoti poteka po ledu in sodi med tri najtežje ledne smeri na svetu, ter opravila prvo ponovitev smeri Overhead Hazard kanadskega plezalca Willa Gadda, ki velja za najtežjo kombinirano smer. Led v tej steni je precej krhek, ker ga ne ustvari sama voda, pač pa kapljice oz. sneg, ki ga veter prinese od slapu. Prav zato je ta stena izjemna, saj po navadi v ledu plezamo le navpično, ker zaradi same fizike ne gre drugače, tu pa je zaradi tega vetra in kapljic poledenela previsna stena. A zaradi načina na­stanka ledu samo varovanje z lednimi vijaki ne zadostuje in moramo svedrovce priviti v steno. Včasih se te ogromne ledene sveče odlomijo že, če se jih samo dotakneš, kaj šele, če bi plezal po njih,« pravi 41-letni Klemen Premrl, član AO in GRS Tržič, ki se s plezanjem ukvarja že skoraj trideset let. Začel je s športnim plezanjem in alpinizmom v kopnih stenah, ledno plezanje pa ga je pritegnilo pred kakšnimi petnajstimi leti, ko je predvsem z Aljažem Anderletom ponovil nekaj težkih smeri v Zgornjesavski dolini, na Vršiču in v Tamarju, kjer je nekaj odličnih poledenelih slapov. Leta 1999 sta se začela udeleževati tudi tekem za svetovni pokal, vse pogosteje pa sta se lotevala tudi kombiniranih smeri, torej takšnih v suhi steni in v ledu, in sta tudi prva slovenska alpinista, ki sta pri nas preplezala moderno prvenstveno kombinirano smer.

Izkušenj v plezanju ima torej ogromno, tehniko je osvojil že pred leti, številnih naporov pa je dodobra navajeno tudi že njegovo telo, a kanadski podvig je kljub vsemu zahteval veliko treninga. »Večinoma treniram le suhi trening, torej vaje za moč rok in ramenskega obroča, in sicer tako, da kar doma delam vzgibe na dveh cepinih, obtežen z nahrbtnikom. Na domači podstrehi sem si uredil tudi umetno steno za plezanje s cepini, kjer treniram vzdržljivostno moč, seveda pa kondicijo nabiram tudi po hribih. Denarja za strokovnjaka nimam, si pa plezalci z izkušnjami pomagamo med seboj in tak trening se je izkazal za zelo učinkovitega,« pravi Klemen, tudi oče treh otrok, ki ima plezanje za svoj hobi, saj je sicer zaposlen v družinskem arhitekturnem biroju.

Plezanje v omenjeni steni alpinistom predstavlja prav poseben izziv. Temperature segajo krepko pod ničlo, a tekoče vode kljub vsemu ne manjka, saj slap nikoli v celoti ne zamrzne. Samo plezanje po smereh veliko časa sicer ne vzame, so pa toliko bolj zamudne priprave s čiščenjem ledu in nameščanjem svedrovcev v steno, ki jih – ko jih prekrije nov led – iščejo kar z detek­torjem kovin. In kaj ga vleče v stene, ki se večini od nas zdijo smrtno nevarne? »Stvari je treba poznati, prepričan sem, da s svojimi izkušnjami in znanjem tvegam precej manj kot nekdo, ki se brezglavo poda recimo samo na Storžič. V plezanje sem vložil že res veliko časa. zato znam relativno dobro oceniti, kaj je varno in kaj ne. Večina športnikov na zelo visokem nivoju, ki jih ima večina za norce, ki izzivajo usodo, zelo dobro pozna stvari in tudi zelo dobro oceni razmere. Seveda se zalomi lahko vsakomur, a tudi sam sem izredno pozoren na vse, kar se dogaja. V steni sem stoodstotno osredotočen le na tisti kvadratni meter pred seboj. Čisto nič drugega takrat ni pomembno. Doma smo obremenjeni z vrsto skrbi, ki pa v steni v celoti odpadejo. Prav to je tisto, kar nas plezalce verjetno najbolj pritegne. Strah seveda je prisoten in mislim, da je prav tako, z adrenalinom pa nisva ravno na ti, saj se tem skrajnim situacijam, ki sproščajo adrenalin, izogibam,« še pravi Klemen, ki bo v prihodnje nove izzive iskal v kakšni drugi zahtevni poledeneli steni, spet pa si želi tudi na kakšno poletno odpravo v granitne stene.