Porabskih Slovencev je malo, a imajo veliko srce

Besedilo: Janez Kavar
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 16. julij 2018 / 11:03

Vse skupaj se je začelo s Triglavom! Ko so leta 2013 v eni izmed (še) slovenskih vasi, v Andovcih, odprli vaški dom, zgrajen tudi s pomočjo kohezijske pomoči EU, so si kleni Porabski Slovenci zaželeli na dvorišču novega vaškega središča imeti tudi simbolni kamen s Triglava.

Monošter – V upravi TNP so uslišali njihovo prošnjo in iz okolice Mojstrane je prišel v Porabje koničast kamniti blok. Postavili so ga na betonski podstavek in pod triglavski kamen izpisali imena vseh sedmih slovenskih vasi v Porabju. »In če že imamo kamen s Triglava, bi bilo lepo, da se iz Porabja odpravimo slovenskemu očaku na obisk,« je pripovedoval Karči Holec, zagnani predsednik Slovenske narodnostne uprave v Andovcih. Na dolgi pešpoti na Triglav poleti 2015 so jih spremljali veterani slovenske osamosvojitvene vojne. Pri zadnjem, najtežjem delu poti na vrh pa so jih pospremili vodniki iz Združenja vojaških gornikov Slovenije, z Alešem Simčičem na čelu. Tako se je začelo prijateljstvo, ki je z obiskom vojaških gornikov v soboto, 30. junija, v Monoštru, Števanovcih in Andovcih ter podpisom sporazuma o prijateljstvu in sodelovanju dobilo tudi formalno obliko. Sporazum sta svečano podpisala predsednika Karči Holec za Andovčane in Slavko Delalut za vojaške gornike.

Poln avtobus vojaških gornikov je prispel v Monošter. V slovenskem centru Lipa jih je pozdravil predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök in jim kratko predstavil slovensko skupnost v Porabju. Živi in močni slovenski skupnosti navkljub je pristavil: »Veste, ni tako lahko biti Porabski Slovenec. V sedmih vaseh nas živi še od dva do tri tisoč, asimilacija neusmiljeno deluje.« Na poti iz Monoštra v Andovce so se ustavili v graničarskem muzeju v Števanovcih. Edinstven in zanimiv muzej spominja na čase, ko je Porabje predstavljalo najbolj zahodno točko pred železno zaveso in bilo skoraj neprodušno zaprto, življenje prebivalcev ob meji pa skrajno težko in nenehno nadzorovano. Na pročelju nekdanje stražnice sredi vasi so na marmornatih ploščah izpisana imena nekaj desetin graničarjev, ki so bili ubiti ob poizkusih pobegov mejašev. Večina jih je padlo v letih po t. i. madžarski revoluciji leta 1956. Sam muzej pa prikazuje metode in predmete, ki so zagotavljali skoraj neprodušnost mejne črte. Muzej je zanimiva ideja, ki kar sama kliče k razmišljanju o čem podobnem v Karavankah, Žirovnica, Ljubelj, Jezersko na primer, spodobno »mejaško« preteklostjo.

V Andovcih je slovenske vojaške gornike pozdravil generalni konzul RS v Monoštru dr. Boris Jesih. Izrekel jim je prisrčno in iskreno dobrodošlico: »Porabskih Slovencev je malo, a imajo veliko srce. Cel avtobus Slovencev iz matične države v Porabju pomeni Slovencem tukaj neizmerno veliko. Nadaljujte sklenjeno prijateljstvo, pridite še kdaj!« Po pozdravu pa se je dr. Jesih izkazal še z okusnim slovenskim ričetom, ki ga je sam pripravil, Andovčani pa z odličnim porabskim golažem in tokajem z bližnjih vinorodnih gričev. Zbranim so zapeli še ljudski pevci z Gornjega Senika, pa godci z Goričkega in skupina Zapev s Koroške. Oboji so prav za to priložnost prišli v porabske Andovce.

Veselo druženje se je nadaljevalo v pozno popoldne. Vmes pa se je rodilo veliko pobud za prijateljevanje in nove skupne aktivnosti v prihodnje. Že jeseni bodo vojaškim gornikom Slovenci iz Porabja vrnili obisk.