Ko o strpnosti odloča večina

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 6. maj 2018 / 09:02

Kakšni so razlogi, da človek zamenja svoje dotlej trdno oblikovano stališče do aktualnega problema? Avtorski projekt z naslovom 6 v režiji Žige Divjaka govori o tem.

Ljubljana – Pred mesecem so v dvorani Nove pošte, gre za skupni projekt Slovenskega mladinskega gledališča in Maske, premierno uprizorili avtorski projekt s preprostim naslovom 6. Šestica pomeni število mladoletnih beguncev brez spremstva, ki naj bi februarja pred dvema letoma prišli v Dijaški in študentski dom Kranj, pa se to zaradi revolta v tem okolju ni zgodilo. Dobro uro dolga raziskovalno-dokumentarna predstava se torej naslanja na resnične dogodke, iz katerih je črpala avtorska ekipa režiserja Žige Divjaka in petih igralcev: Iztoka Drabika Juga, Alje Kapun, Katarine Stegnar, Vita Weisa in Gregorja Zorca.

V majhni dvoranici v ozadju prizorišča zagledamo pet mikrofonov na stojalih in pred njimi prav toliko stolov, s katerih nas akterji v vlogah uslužbencev omenjenega doma povedejo v čas izpred dveh let. Pripravljajo se na sprejem beguncev, saj je bila ravnateljica doma šest begunskih otrok pripravljena sprejeti brez zadržkov. Hišnik nas seznanja, kako zanje pripravlja in preureja sobe, kuharica pričara vzdušje in debate iz kuhinje, kakšno hrano bodo pripravljale muslimanskim otrokom, vzgojitelj razmišlja, kako se bo spopadel s travmami, ki jih ti nosijo s seboj z vojnih območij in receptor, da bo najbrž treba biti nekoliko bolj pazljiv pri tem, kdo prihaja v dom. Vsi se pripravljajo na nove stanovalce v dobri veri, da gre za otroke, ki jim je treba pomagati. Tako je, vse dokler ravnateljica ne pošlje staršem, katerih otroci so nastanjeni v domu, vabil na sestanek in pogovor o tej temi. Odziv staršev je večinoma odklonilen, nekateri so tudi sočutni do beguncev, a vendarle prepričani, da ti v dom, kjer med šolanjem bivajo na primer prihodnji vrhunski slovenski športniki, ne sodijo. Protestu se pridruži tudi 24 domnevno podpisanih pedagoških delavcev iz sosednje Gimnazije Franceta Prešerna.

Akterji eden za drugim prehajajo za mikrofone v ozadju, kjer navajajo različne javne dokumente, sklepe kranjskega mestnega sveta pa tudi drugih občin in raznih iniciativ občanov po Sloveniji, ki nasprotujejo sprejetju beguncev v njihovo okolje. Vrhunec nestrpnosti je korespondenca, ki naj bi potekala med starši in vodstvom doma. Dokumentarni del je plod večmesečnega raziskovalnega dela, ki ga je režiser opravil z veliko pomočjo Maje Ave Žiberna.

Žiga Divjak je oder pravzaprav razdelil na dva dela, dokumentarnega v zadnjem delu in interpretativnega v sprednjem delu, kjer zaposleni prestavljajo svoja razmišljanja in svoja doživetja, ki bi lahko bila povsem resnična v tistih februarskih dneh. S tem režiser zasebno postavi nasproti javnemu, osebno razmišljanje nasproti mnenju okolice, na ta način pa nas počasi privede tudi v samo srž avtorskega projekta 6 – v njem se namreč preizprašuje, kaj je tisto, kar vpliva na ljudi, da svoja sprva trdna stališča pod pritiski okolice popolnoma spremenijo. Ponudi nam ekonomske razloge, saj bi zaposleni v domu lahko izgubili službe, če bi starši uresničili svoje grožnje in izpisali otroke, v predstavi pa se srečamo še z marsičim, kar očitno v človeku sproži gumb konformizma.

Je bilo ravnanje okolice in neposrednih akterjev, ki so popustili pod težo, edino možno? Bi lahko ravnali drugače? V zadnjem delu predstave se v ozadju na videu pojavijo portreti fantov, ki so še vedno v Sloveniji. Le dve leti starejši so in … odkrijte sami, kaj nam povedo. Predstavo bi morali videti tudi v Kranju, v vseh Kranjih tega sveta. Do takrat pa v dvorani Nove pošte pri Slovenskem mladinskem gledališču.