Včasih naribajo tudi štiri tone zelja v eni uri

Klemen Jarc iz Voklega je na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij prejel zlati priznanji za kislo zelje in repo.

Voklo – Na lepo urejeni kmetiji Jarčevih v Voklem se že trideset let ukvarjajo s pridelavo in kisanjem zelja, ki je zadnja leta postal glavna poljščina. Kmetijo je pred dobrim mesecem kot mladi gospodar prevzel 24-letni sin Klemen, ko mu je oče Slavko prepustil skrb za dejavnost, sam pa še vedno aktivno pomaga pri delu.

Na kmetiji z 22 hektari obdelovalnih površin in 27 hektari gozda, kjer so imeli pred leti še živino in krompir, so se usmerili v pridelavo zelenjave. Poleg zelja so imeli sprva tudi solato, ki so ju zaradi zmanjšanja prodaje opustili in se v celoti usmerili v zelje. »Zelje posadimo na sedmih do osmih hektarih, vsako leto naribamo okoli petsto ton zelja. Ribamo in kisamo tudi repo, vendar so tu količine manjše, približno tretjino toliko kot zelja, in surovino kupujemo,« pripovedujeta Klemen in Slavko Jarc. »Vse kislo zelje prodamo velikemu trgovcu, pakiramo za blagovno znamko Tuš. Za zdaj smo zelo zadovoljni, odnosi s trgovcem so korektni, tudi plačilo je v redu. Količine so velike, tudi če je kdaj kak dan treba spakirati po deset tisoč lončkov v enem dnevu, se potrudimo. Dobro je tudi, da zelje poberejo pri nas in nam ga ni treba voziti, tako da smo res zadovoljni.«

Kislo zelje in repo so letos že tretjič dali na ocenjevanje na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, prvič so dobili bronasto priznanje za kislo zelje, lansko leto je bilo kislo zelje zlato in repa srebrna, letos so za oba izdelka dobili zlati priznanji. »Priznanja nam pomenijo zadovoljstvo in potrditev, da je vlaganje v kakovost potrebno, zadovoljen je tudi trgovec, ker ima na policah kakovostne izdelke.«

Večino dela na kmetiji opravita Slavko in Klemen, ki je zaradi velikega obsega dela registriran tudi kot samostojni podjetnik, pomaga tudi Klemenova sestra. Dela ne zmanjka nikoli, včasih v eni uri naribajo tudi štiri tone zelja. Poleti uporabljajo tudi namakalni sistem z vodo iz vrtine, za katero imajo koncesijo. Vso tehnologijo dela in recepture se je Klemen naučil od izkušenega očeta, ki pravi, da je sin pri higieni še bolj natančen kot on. K prepustitvi kmetije je pripomogla tudi možnost upokojitve in pridobitve evropske pokojnine. Na kmetiji nameravajo v prihodnosti še razširiti pakirnico, dva prostora pa že zdaj ogrevajo z biomaso.

»Prav je, da mladi delajo in prevzemajo odgovornost, zdaj me že sin tudi kaj poduči, sicer si včasih mislim svoje, ampak sem raje tiho. Le to me še skrbi, kakšno ta mlado bo dobil,« še hudomušno pripomni oče Slavko.