Kultura se ne da

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. februar 2012 / 06:00

»Slovenija se sooča z resno družbeno krizo. Iščemo odgovore. Kultura je prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte in prebuja potenciale. Tudi zato - in ne zgolj zaradi zgodovinske vloge - se zdijo razmišljanja o ukinitvi samostojnega resorja za kulturo neracionalna. Bomo res kaj privarčevali? In koliko bomo izgubili? Vse, ki se spogledujejo s to mislijo, pozivamo, da resno premislijo ob konkretnih korakih.« S temi stavki se začenja peticija proti ukinitvi samostojnega ministrstva za kulturo, ki jo je kot prvi podpisal Mitja Čander, programski direktor EPK - Evropske prestolnice kulture, ki je, kot vemo, od novega leta v Mariboru. Pod to peticijo se je do svečnice (do 2. februarja 2012 zjutraj) podpisalo že skoraj 7000 oseb. Med njimi so sicer tudi take, ki se same niso mogle podpisati, čeprav kot duhovi še živijo med nami. Pod zaporedno številko 4598 je namreč vpisan »Josip Vidmar, kulturpolitik«, kot 4599. pa »Stane Dolanc, ljubitelj gobic in kulture«. Me prav zanima, ali bi se imenovana res podpisala, če bi fizično še živela? Težave bi imela že s tem, ker se najbrž ne bi znala podpisati v računalnik, na spletni strani Življenje na dotik, kjer je peticija objavljena. Bi bilo prestolnemu »kulturpolitiku« »Josipu Vidmarionoviču« (izraz Miroslava Krleže) po volji, da je EPK v Mariboru in ne v Ljubljani? »Gobar iz Martuljka« bi se morda podpisal že zato, ker na vlado spet prihajajo ta desni, med podpisniki v peticiji pa prevladujejo ta levi. Sicer pa sta oba predsednika vlade, »le tekoče posle vodeči« Borut Pahor in novo izvoljeni Janez Janša, diplomanta fakultete, ki jo je svoj čas zasnoval prav Dolanc, da bi se na njej šolali tisti, ki jih je Partija predvidela za funkcije na oblasti, v medijih in v obrambi …

Kakor koli že obrnem, so na oblasti še vedno Dolančevi kadri. Kako pa je s kulturo? Kot rečeno: EPK je ob kulturnem prazniku 2012 v Sloveniji, nova oblast pa ukinja ministrstvo za kulturo. Kultura ima v tej naciji visoko pozicijo in vrednost. Neprimerljivo višjo od tiste, ki jo je imela v Prešernovem času, ko je pesnik v Glosi malodušno ugotavljal: »Slep je, kdor se s petjam vkvarja, / Kranjec moj mu osle kaže; / pevcu vedno sreča laže, / on živi, umrje brez dnarja.« No, resnici na ljubo: če pogledamo na položaj umetnikov oziroma kulturnikov kot posameznikov, ni naš položaj v bistvu nič drugačen ali boljši. Kljub izjemni vlogi, ki jo je kultura kot kolektivni podvig opravila v dvigu Slovencev oziroma slovenskega ljudstva iz naroda v nacijo. Tudi položaj raznih pohlepnežev in povzpetnikov, ki jim danes rečemo tajkuni, je v bistvu enak: »Lani je slepar starino / še prodajal, nosil škatle, / meril platno, trak na vatle, / letos kupi si grajšino.« No, saj ravno v tem je Prešernova veličina in nesmrtnost – da je znal v vrhunski pesniški formi izraziti vsebino, ki se skriva pod površino in je v bistvu vedno enaka. Kdor se odloča za umetniško ustvarjanje ali za delovanje na polju kulture, mora vedeti, da s tem ne more obogateti. Zadovoljstvo in plačilo za to delo je drugačno. Izplen pa je v svetu, kjer se vse meri z denarjem, slej ko prej skromen, včasih prav beden.

V razmerje, ki ga nakaže Prešeren, ko razlikuje med »pevci« in »sleparji«, je mogoče umestiti tudi izjavo, ki si je prislužila Večerov Bob leta 2011. »Blaginja ni to, da imam jahto pa mercedesa pa račun na Cipru. Blaginja je, da ima človek delo, svoj ponos, svojo držo.« Tako se glasi izjava dramskega igralca Petra Boštjančiča, torej še enega od pevcev. Lahko mu samo pritrdimo, kaj nam pa drugega ostane …