Ne, ni bila finta (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. februar 2012 / 06:00

Včasih, medtem ko zapisujem zgodbo, razmišljam, da bi bilo marsikaj drugače, če nas ne bi na vsakem koraku, kamor pridemo, posiljevali ogromni nakupovalni centri, pa ''mehiške nadaljevanke'' in reklamni panoji, ki nas prepričujejo, da smo vredni manj kot nič, če ne kupimo tistega, kar oglašujejo. Tako se dogaja, da z lahkoto pošljemo z mobitela evro v dobrodelne namene, s težavo pa se odločimo, da pomagamo osebi, ki živi le vrata naprej od našega stanovanja.

Zgražamo se nad krivicami, ki se dogajajo tam nekje - daleč, a ko naš sosed brutalno pretepa družino, se mu nočemo zameriti, ker je pač odličen avtomehanik, poceni razžaga drva ali ker je z njim luštno spiti pivo ali dva. Gledamo televizijo, namesto da bi se družili. Poležavamo na kavču, namesto da bi odšli na kakšno brezplačno prireditev ali na obisk k prijateljem. Govorimo: ''Le kakšen je ta svet!'', sami pa s prstom ne mignemo, da bi bil svet okoli nas, katerega delček smo, kako drugačen.

To, kar naštevam, niso le moja razmišljanja, marsikaj in še več je v pismu, ki mi ga je poslala, zajela tudi Ivanka.

Življenje jo je udarilo že v zgodnjih štiridesetih, ko je izgubila moža, sinova pa je potem sama vzgajala po najboljših močeh. Dokler nista odletela na svoje, ona pa je ostala v ogromni hiši sama. Na srečo je imela toliko pameti, da jo je prodala, v bloku, na drugem koncu mesta, je kupila manjše stanovanje. To, da je zamenjala znano okolje z neznanim, ni bila ravno dobra odločitev, pravi, medtem ko po kuhinji zadiši po čaju iz materine dušice.

''Izgubila sem stik s prijateljicami, kajti živimo v časih, ko avtobus vozi le enkrat ali dvakrat na dan, nobena od nas pa ni imela vozniškega izpita,'' pripoveduje. A se je znašla! Ker rada fotografira, se je pridružila članom društva, ki imajo svoje prostore v isti ulici, v kateri danes živi. Z njimi je začela hoditi v naravo, na razstave, počasi si je pridobivala nov krog znancev in stare vezi s prijateljicami so se razrahljale, tako da se danes slišijo le sem in tja, pa še to po telefonu.

»Začela sem obiskovati knjižnico, česar pred tem nisem nikoli počela. Prej sem prebrala kakšen časopis, drugega nič. Samota me je prisilila, da sem začela razmišljati drugače. Pa mogoče niti ne bi, če me zaradi gledanja televizije ne bi kronično bolele oči,'' hoče biti pravična.

V bloku, kjer živi, ni nikogar poznala. Z nekaterimi, s katerimi se je včasih srečevala v dvigalu, se je pozdravljala, z drugimi še to ne.

''Nekoč pa na stopnišču srečam prijateljičino hčerko, ki je v našem bloku kot ''pomoč na domu'' obiskovala nekega gospoda, ki je živel tik zraven mojega stanovanja. Malo sva poklepetali in prostodušno mi je zaupala marsikaj. Bilo mi je nerodno, saj nisem imela pojma, o čem govori. Gospoda nisem niti poznala, kaj šele, da bi vedela za njegove težave. Odkrito povem, da sem se počutila zelo čudno, bilo me je sram v dno duše. In to brez pravega razloga. Spomnila sem se, kako drugače je bilo pred selitvijo. V tistem kraju smo se poznali, veliko smo si pomagali, ženske smo druga drugi varovale otroke, prinesle kaj iz trgovine. Vse sem poznala, za vsakega sem vedela, ali mu gre dobro ali je v stiski. Po tem pogovoru sem šla domov in sama sebi sem se gnusila, da nisem niti toliko ''živa'', da bi se pobrigala in izvedela, kdo je kdo na našem skupnem hodniku,'' je bila Ivanka stroga do sebe.

Naslednji dan je zbrala pogum in je pri svojem sosedu pozvonila. Kar nekaj časa je morala počakati, da so se vrata odprla. Gospod Peter je bil sicer mlajši od nje, vendar se je okrevanje po prometni nesreči vleklo že precej časa, zato je bil bolj težko mobilen.

»Ne morem povedati, kako je bil presenečen, ko sem mu povedala, zakaj sem prišla. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ga prepričala, da ničesar ne prodajam, da nisem ena od Jehovovih prič, da ga ne bom pregovarjala za kakšno novo zavarovanje. Povedala sem mu, da mu lahko delam družbo, kaj skuham, pospravim, da bo vse to zastonj, ker želim biti koristna in ker imam veliko preveč časa. Končno se je vdal, tudi palačinkam, ki sem mu jih prinesla, se ni odrekel. A za prvič je bilo že pol ure več kot zadosti. Pustila sem ga, da razmisli in me pokliče, če si bo zaželel moje družbe,'' pripoveduje zanimivo sodobno obarvano zgodbo Ivanka.

Žal je ni klical. Logično, saj mu je bilo nerodno, bil je prepričan, da je bila vse skupaj potegavščina, finta ali kaj podobnega. Ivanka je čez kakšen teden šla vnovič v ''akcijo''.

''Ko me je zagledal, se mu je vidno oddahnilo, bil je sicer v zadregi, ko mi je rekel, da je bil prepričan, da je bila vse skupaj le šala. Veste, niti jezna nisem mogla biti! Ko sem dobro premislila, bi podobno tuhtala tudi sama. Začela sva se pogovarjati, čas je hitro mineval in ko sem že držala za kljuko, mi je sam od sebe dejal, da bo vesel, če se spet oglasim.''

(Konec prihodnjič)