Strah pred bližino

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 10:15

Nekako še razumemo, da nas je strah osamljenosti. Ravno zaradi tega strahu mnogi ostajajo v zakonskem odnosu, čeprav z njim niso preveč zadovoljni. Vendar pravijo, raje potrpim, da le nisem sam. Težje pa sprejmemo, da obstaja strah pred bližino. Kaj naj bi to bilo?

V zakonskem oz. partnerskem odnosu ves čas nihamo na eni strani med željo biti samostojen in biti povezan z ljubljeno osebo na drugi strani. Ves čas moramo iskati ravnotežje med biti sam in biti v odnosu. Koristno je, da znamo občasno biti sami in da vemo, da s tem ni nič narobe. In dobro je, da se v svoji samoti ne počutimo osamljene. V trenutkih samote se bolj spoznamo. Samota in tišina sta gotovo vzrok za globlje vpoglede vase – tam notri je še veliko neodkritega. Le ne smemo se ustrašiti samote in ne sme trajati predolgo. Ko smo sami, lahko gradimo odnos s svojo intimo: lahko si priznamo svoje najgloblje in najbolj strašne strahove, še bolj pomembno je, da si upamo priznati najgloblje (bivanjske) želje in potrebe. Tudi če v preteklosti (predvsem v otroštvu) nismo bili deležni mnogih lepih darov v odnosih, si vsaj priznajmo, kako zelo si želimo nekomu pripadati ter da smo zaželeni in ljubljeni.

Drugi del ravnotežja je biti v odnosu. Predvsem koliko se prepustiti, da ne izginemo kot posamezniki. Čeprav si želimo biti v lepem odnosu, nas nehote včasih postane strah, da si z zakoncem pridemo preblizu. To je ta strah pred bližino. Ljudje pripovedujejo, da jih iz neznanega vzroka začne kar dušiti, ko pride preveč bližine. Saj si želimo, da smo si blizu, le ne bodimo si preblizu. Zakaj nas duši? »Kaj je narobe, saj ga imam rada? Pravzaprav mi nič noče, le neka čudna tesnoba se začne pojavljati. Rada bi ga objela in hkrati odrinila, ker ne zdržim.« Postane nas strah, da bi nas partner v celoti spoznal v naši najgloblji intimi. Tistega, kar je samo naše, nismo pripravljen deliti. Škoda za oba. Morda nas je tudi sram, da bo partner videl, kaj vse se v nas dogaja. »Tega res ne bom delil z ženo.« Škoda za oba. Najpogosteje pa je vzrok v strahu pred bližino, saj »sem že nekajkrat želel deliti svoje težke trenutke z ljubljeno osebo. In sem bil zavrnjen. Ko mi je bilo težko, sem se hotel samo olajšati in seveda sem pričakoval sočutje in tolažbo, vendar nisem bil slišan.« Morda celo grobo zavrnjen. Ali pa blago zavrnjen: »'Ah, kaj to govoriš, saj to ni nič takega, ne bodi no mevža, saj si moški, kaj boš jamral, življenje je pač tako' … Če sem bil zavrnjen kot otrok in se mi je isto vsaj enkrat ponovilo v zakonu, sem trdno sklenil, da se ne bom več razkrival.« Škoda za oba. »In ko sva si blizu, bi ti rad povedal svojo bolečino, istočasno pa me začne dušiti ta strah pred bližino, ker na osnovi svoje zgodovine podzavestno pričakujem, da me spet ne boš slišala. Prosim, pojdi stran, in še bolj te prosim, rotim te, ostani ob meni in me samo objemi.«